Vedel sem, da je zdaj vrsta na meni. Vedel sem, da bom moral, izdajalec, izdati ne slovenski narod, ampak slovensko oblast. Pri nas, sem rekel, so stvari bistveno naprednejše. Pri nas je zavladal tihi konsenz, da literatura sodi v devetnajsto stoletje, in izvoljena oblast se obnaša temu primerno. Ko se torej deli denar, ga dobi kultura najmanj, državna birokracija pa največ. Na ministrstvu za kulturo čedalje več zaposlenih deli čedalje manj denarja čedalje manjšemu številu čedalje bolj obubožanih umetnikov. Ukinjajo jim davčne olajšave in pokojninske dodatke, mečejo jih v skupni koš z obrtniki, strokovna društva so izenačili z gasilskimi in čebelarskimi društvi, knjiga je obdavčena in večina tega davka se nikoli ne vrne v kulturo, denar se deli po kriterijih, ki so ali skrivnost ali stvar samovolje ali pa so, kolikor je mogoče razbrati, zasnovani na kvantitativnih merilih, za pridobitev sredstev ni toliko pomembna vsebina projektov, kolikor je pomembna natančna izpolnitev birokratskih zahtev, v kulturi ni več skoraj nobenih človeških odnosov, nobene širine, nobene pretehtane, realne vizije prihodnosti, samo še politično deklarativna, poleg vsega pa se omejena količina sredstav deli po načelu divide et impera, tako da je čedalje več kulturnih skupin v boju za kopneča sredstva prisiljenih v zahrbtne poteze, v dvoličnost ali odkrito sovražnost do konkurentov, kar seveda ustreza oblasti, ki bo na koncu, verjetno kmalu, ko bo kultura in še posebej literatura utišana (pogine naj, pes!), končno imela mir pred čudaki, ki menijo, da sta poezija in mercedes enakovredna.