Ko je Potočnik pred leti postal minister za evropske zadeve, so bili proti njemu samo trije poslanci SNS, vzdržal pa se je SDS-jevec Kelemina. V parlamentu je tedaj Potočnik dobil skoraj plebiscitarno podporo, hvalila ga je tako opozicija kot pozicija. Bil je sprejemljiv za vse, kot da bi med večino strank vladal tihi konsenz o njegovih sposobnostih. Podobno je bilo tudi po koncu pogajanj in po zmagovitem referendumu. Prvi pravi konflikt je izbruhnil januarja, ko se je Rop odločal za prvega slovenskega komisarja. Koalicija Slovenija je namreč premieru očitala, da je nanjo pozabil, da bi moral Evropi predlagati več kot enega kandidata. Nekaj, kar naj bi bilo običajno »za demokratične standarde razvitih držav«. Rop je njihove očitke bonapartistično zavrnil in predlagal samo Potočnika. Opozicija je vrnila udarec, Brejc je dejal, da je takšno obnašanje »neevropsko«, Bajuk, da je takšno imenovanje »očiten izraz nizke demokratične kulture«, Peterle je pogrešal Ropov politični bonton. Večina očitkov torej ni bila namenjena Janezu Potočniku, ampak Antonu Ropu, ki ga naj ne bi zanimalo mnenje opozicije. Kljub vsemu pa je pozimi, v času, pregretem od umazane razprave o izbrisanih, nekaj puščic zadelo tudi apolitičnega Potočnika. Peterletu, ki Potočnika sicer visoko ceni, bi bilo bolj všeč, »če bi bila oseba bolj politična in bi imela močnejše politično ozadje na evropski politični sceni«, za Janšo pa naj bi Ropova izbira nestrankarskega Potočnika dokazovala, »da LDS nima kadrov, ki bili sprejemljivi za EU«. Oglasil se je tudi Brejc, ki je podvomil, da se bo strokovno usposobljeni Potočnik znašel na politični funkciji. Argumenti proti Potočniku so bili torej nenavadni. Če spregledamo težave na relaciji med vlado in opozicijo, je Koalicija Slovenija kandidatu za začasnega komisarja očitala, da je premalo političen. Da komisija ni strokovno, ampak politično telo in da Potočniku manjka politična usposobljenost. Na to, da so ga pred leti podprli za politično funkcijo ministra za evropske zadeve, so očitno pozabil.