l Ivan Zvonimir Čičak je v intervjuju za Nedeljca (18.10.) napovedal vojno med Slovenijo in Hrvaško (v resnici jo je bil v neki kolumni napovedal že pred dvema letoma, ampak takrat je zvenelo kot dovtip). O Globusu, tedniku, ki je »iznašel« Trdinov vrh, in njegovi turbo zvezdi pravi: »Tanja Torbarina je postala navaden policijski ovaduh, ki dela po naročilu najtemnejših struj hrvaške policije in najhujše sodrge v hrvaški politiki. Globus sem nehal brati… Eno samo pljuvanje, ščuvanje, sovraštvo, povsod mrtvi, razmesarjeni, razkosane lobanje, kokoši kljuvajo možgane… Tega se ne da brati.« Resnično, hrvaški mediji so postali neberljivi; stvari, ob katerih smo se svoj čas zabavali, denimo peripetije četniških koljačev in ostale »superekskluzivne« atrakcije, so postale absurdne v trenutku, ko smo v njih začeli nastopati Slovenci. Slobodni tjednik, na primer. Dobro, kdor dobro pozna bulvarskega kralja iz Zagreba in njegove kaprice (ena zadnjih je ta, da se je začel podpisovati kot Marinko Plemeniti Božić, ker je menda odkril, da je aristokratske krvi), se lahko še vedno fino zabava. Ampak v njegovem časopisu celo novinarji, ki jih poznaš in bi zanje prisegel, da so kolikor toliko saj-veste-kaj, raziskujejo »usodo hrvaških krav na slovenskih pašnikih« in z vso možno serioznostjo dokazujejo, da je slovenska država pričela tajni projekt »premikanja rečne struge Mure« proti jugu, da bi si tako neopazno povečala ozemlje. Ta trend instaliranja protisrbske paradigme v odnose s Slovenijo je na Hrvaškem vsesplošen. Deloma se mu je upiral pokojni Danas in deloma se mu še Slobodna Dalmacija, ki pa bo verjetno po HDZ-jevski intervenciji in po obsodbi Jelene Lovrić (ki so ji zaradi članka o vladni korumpiranosti prisodili šest mesecev zapora oz. eno leto pogojno) morala kmalu kloniti. Ko se bo to zgodilo, ko bo torej tako kot pred dvema letoma glede Jugoslavije kompleten hrvaški medijski prostor poenoten tudi glede slovenske optike, bomo lahko rekli, da so predpriprave končane. Predpriprave za vojno. l Omenjeni Čičakov intervju je must-read zato, ker v njem nakaže: 1.) da je slovenska drža (»politika Pretis lonca«, ki proizvaja visoko temperaturo) podobna hrvaški, 2.) da konfliktno stanje ni zgolj posledica politikov, ki po starem miselnem vzorcu potrebujejo sovražnika od zunaj, ampak predvsem stvar medijev, ki to zavest proizvajajo in 3.) da medijske vojne kot uverture v pravo ni mogoče ustaviti, ker si tega preprosto nihče ne želi. Čičak je torej objektivni pesimist, saj nam po ovinkih govori, da je prag, na katerem bi bilo še mogoče zavrniti nevarnost spopada, nepovratno za nami in da je SLO-CRO vojna zgodovinsko-dialektična nujnost. l Če gre res za nujnost, potem bo tudi Čičkovo opozorilo, da se lahko »razprave o štiristo metrih tal v Savudriji krvavo končajo,« povsem odveč, kajti zdi se, da tudi v Sloveniji obstaja tihi konsenz, da vojna bo, mora biti. Zadostuje podrobneje gledati TVS, kjer ključni ljudje državne obrambe govorijo, da »Trdinovega vrha ne bomo predali« in kjer si minister za informiranje, ki bo nekaj dni pozneje postal uradni kandidat Demokratske stranke za predsednika Slovenije, na osrednjem dnevniku privošči vehementno državotvoren in v svojem bistvu zrcalno obrnjeni hadezejevski nastop, v katerem javno zasmehuje sosednjo državo (v stilu: »Pri nas je drugače, tam pa vemo, kako je - Zna se, HDZ«, torej: pri nas je demokracija, tam diktatura). Tudi če je to res, je jasno, da so takšni nastopi škandalozni; kdo vendar trdi, da »odločnost« in diplomatski takt ne gresta skupaj? Dovolj zgovoren je tudi medijski odmev, se pravi neodmev, na izstop italijanske naveze (bratov Juri & Domio) iz Starmanove skupščinske komisije za pomorstvo, ki lahko brez težav promovira ozemeljske zahteve do zdaj hrvaške Istre. Simptomatično je, da trem samoizobčenim »istrofilom« ni naravnost pritrdil nobeden od nacionalnih dnevnikov, kaj šele, da bi se jim pridružil z aktivno podporo, čeprav bi šlo za najbolj preprosto »uslugo« - zagovarjanje vsaj okvirno določenih državnih meja. l Od tod do militantnega leporečja o »sveti slovenski zemlji« niti ni tako daleč in ko bosta vsem razlikam navkljub Slovenec in Delo (Republika do takrat še ne bo v polnem zamahu) do svete vojne zavzela isto pozicijo in skupaj iskala »omahljivce« v nadvse pripravni podobi LDS in Drnovška (kar počneta že zdaj), bomo pripravljeni tudi mi. Pripravljeni za vojno, ki resda »ne bo vojna velikih razsežnosti« (Čičak), ampak vendarle bo. Kaj češ, kot bi rekli pri Studiu Marketing: Dobra vojna ne pade z neba. l