strela. General Potiorek se je ozrl na napadalca in sprva mislil, da se je tudi ta atentat ponesrečil, saj sta nadvojvoda in vojvodinja sedela negibno na svojih mestih. Prvi strel je zadel vojvodinjo, ki je sedela na soprogovi desni strani. S te strani je tudi priletela krogla. Predrla je blazino na avtomobilu in se zarila vojvodinji v trebuh. Vzkliknila je in padla soprogu v naročje. Nadvojvoda je vzdignil roke in hotel vstati, toda tisti hip ga je druga krogla zadela v vrat in mu raztrgala glavno dovodno žilo. Na ustih se mu je pokazala kri. »Ali vaše visočanstvo hudo boli?« ga je vprašal Potiorek. On pa je razločno večkrat zaporedoma, vendar z vedno tišjim glasom rekel: »To ni nič! To ni nič! To ni nič!« Potem je nastal premor, nakar je začel hropsti. Ko je avtomobil prispel h glavarjevi rezidenci, sta bila oba že mrtva. Ura je bila pol dvanajstih. Vojvodinjino truplo so položili v glavarjevo spalnico, nadvojvodovo pa v sosednjo sobo. Ovratnik je imel odpet, tako da se je videla verižica s sedmimi talismani, ki naj bi ga varovali pred nesrečo. Zvonovi v sarajevskih cerkvah so začeli zvoniti.