Trdnost Domen vidi le v postavitvi svojega doma, ki bo brez napake. S to odločitvijo glavne osebe nastane v zgodbi možnost za prvi prikaz iskanja doma. V poglavju Na ónem svetu se Domen znajde »sredi pravokotne premražene zelenice« (prav tam: 27), med bloki, v katerih živijo ljudje. Vendar pa Domna ogovarjajo predmeti, ki vase vklepajo ljudi: to so dvigala in zvonci. Ta upodobitev predmetov vzbuja občutek tujosti, mraza (ki ga je potrebno razumeti izrazito simbolično) in teme (luči so namreč »le prisiljene svetiti, naveličane in muhave, jezne same nase in na svoja vsakomur in vsemu izpostavljena stikala« (prav tam). V teh domovih, zgrajenih z napako, pa deček vseeno najde malo »zelo napačne toplote« (prav tam: 28); pritihotapi se v klet, kjer čaka napaka centralna kurjava. Privid toplote, napaka, je torej v lažni toploti bloka, v toploti, ki ni toplota ognja in svetlobe, pač pa je skrita in zavita mreža cevi v mračni kleti sodobne stolpnice. Domen se stisne med cevi in zaspi njegovo potopitev v sanje, ki je hkrati tudi srečanje s Kajo Zakajasto, avtor upodobi tako, da postopoma razgradi logični jezik (vprašanja so zmeraj krajša, z Domnom se nekdo pogovarja, vse do »presečišča« besed: »mogoče nemogoče ovijajoče oče če je kaj kaj je če ...« (Prav tam: 31.) Domen, ki »odpr(e) oči in pri priči zač(ne) sanjati« (prav tam), se sreča s Kajo Zakajasto, likom, ki s svojim valjastim telesom in neštetimi kaji na njem ne more biti nič drugega kot podoba »(u)radnic(e) srednjih let« (prav tam: 32), socialne delavke, utrujene od napornega umskega dela, študiozne in nenehno vprašujoče (»ZAKAJ TO« (prav tam)). Kaja ga povabi na potep, Domen pa se spomni, kako se dela srčke iz testa njegova pričakovanja so torej svetla, ni ga strah, zato kot pravi otrok potiska s srčki tudi stene betonskega hodnika. Ta otroška gesta pa Kajo razjezi: prepove mu delati srčke in Domen jo uboga, pot za kačo pa postane pusta. Kača ga pripelje pred vrata, na katerih je narisana smrt, in Domnu se razpre pogled na drugi svet. Kakšen je ta svet? To je Kajin svet, svet rekreacije, praznine; v njegovem presečišču se znajde Domen. Toda deček tudi izlet v sanje doživlja kot avanturo, kot sproščeno igro mnogokratnih prostorov in dimenzij v štiridimenzionalnem prostoru, v katerem je lahko hkrati povsod kjer hoče, za hip najde dom. V tem prividu se Domnu »sanja o dečku, ki vse to sanja« (prav tam: 39); zazdi se mu, da zre do večnosti, zasliši pesem bele deklice. Zdaj se tema Snojevega romana prvič približa temi hrepenenja po drugem: v Domnu se vzbudi želja po deklici, po njenih besedah, ki so tako žive, »da bi jih bilo mogoče poduhati« (prav tam: 40). Ko pa deček stegne roke proti njej, »da jo stisne k sebi, ujame z ustnicami tisto medeno strupeno čebelo njenih ustnic« (prav tam), zagleda Kajin porogljivo priprt pogled. Kača, ki ga vodi po neznanih prostorih, ne dovoli srečanja z drugim, pač pa ga prestavi v svoj svet, v katerem ni prostora za svobodo, pač pa le grozo in razklanost. Ptice, ki se pojavijo v ozadju Kajine silhuete, morajo leteti v pisani jati, morajo oblikovati zvenečo mavrično rožo, čeprav so utrujene od neprestanega letenja. Kaja, ki se sedaj nenadoma spremeni v nekakšnega nadzornika, onemogle ptice ubija, tako da je pod drevesom brez števila »otrplih ptičjih trupelc« (prav tam: 41). Kontrastiranje likovno-zvočne podobe mavrične rože ptic in s smrtnim pepelom posutega perja je sporočilno učinkovito: Kaja je oblastnik, »socialna delavka«, predstavnik totalitarne oblasti, ki Domna ozmerja z zajedalcem in parazitom. Tokrat avtor v besedilo ponovno vnese družbeno kritiko (Kaja je lovec, ptice so njene trofeje), ki pa jo nato preoblikuje v kritiko šolskega sistema: Kaja postane učiteljica, ptice so njene učenke. Sikajoča Kaja je primer nasmejane učiteljice, ki se obnaša, »kot da jo skozi ključavnico opazuje sam vrhovni šolski nadzornik ali kot da ji je pravkar napovedal sestanek sam slavni Eros Pedagoški« (prav tam: 43). V čem je globlja sporočilnost lova na ptice in ptičje šole? Podobe ptic bralca spomnijo na ptička, ki poleti med Brezimeno in pripovedovalcem v prvem delu romana na simbol bližine, otroške odprtosti in hrepenenja prav to otroškost davi in ukaluplja Kaja Zakajasta s svojim izpraznjenim frazerskim jezikom in narejeno pedagoško prijaznostjo. Deček Domen lahko iz tega sveta zbeži le kot upornik zato se pokrajina spremeni v tigrastega mačka, ki diši po hrustljavih piškotih. Domen se torej ponovno spomni na dom, s tem pa tudi na belo deklico. Kljub Kajinem presenečenju in nejevolji deklica zapoje, in zato se ne spremeni le Domen, ampak tudi ptičji razred Kajina pedagogika nad njimi nima več moči. Domen se spremeni v eno samo velikansko srce v to srce sune Kaja, s tem pa dečka spremeni v pohlevnega šolarčka, ki skupaj z drugimi kolektivno mijavka. V trenutku, ko se zdi, da je Domnovo hrepenenje premagano in da ga je oblastniška Kaja povsem spremenila v učenca, Domna zbudi lastno ihtenje. Prebujen v stvarnost blokov in centralne kurjave opazi na svojih prsih zlatorumenega tigrastega muca. Deček in maček (ki se predstavi kot Muc s ck avtor uporabi znano komično besedno igro) sta si všeč, med njima steče pogovor o Kaji: maček pravi, da Kaja gospodari na hrbtu Muckovega očeta Velikega Tigra tudi v tej izjavi se da videti Kajino oblastniško nadvlado, tokrat nad naravo, katere del je Muck. Prav kmalu je označena tudi poglavitna Kajina napaka ona sama je napaka, ker se postavlja s svojo pametjo: