košate brke. Le naprej, si je Karel zadovoljno pomel roke, le naprej, da vas ne bom prosil! Kajpak jih ni bilo treba prositi. Na hitro so posedli za mizo. Preden so segli po kruhu in salami, je šofer slekel spodnjo majico. Saj vas ne moti, gospa? se je popraskal po kosmatem trebuhu. Oh, kje neki, se je Vilma nasmehnila, dajte mi majico, da jo obesim. Hitro se bo posušila. Ni treba, je moški odkimal in si jo položil čez koleno. Poslušaj, se je takoj zatem obrnil še k Simonci, kaj ko bi nam eno zaigrala! Pa res, so se s polnimi usti oglasili še drugi možje, zaigraj nam kakšno veselo! Ja, striček, se je deklica zasmejala in stopila čisto k njemu ter ga vprašala, zakaj ima toliko las po trebuhu in pod nosom, na glavi pa skoraj nobenega. Simonca! je Vilma zmajala z glavo in se začela opravičevati, da otrok ne more vedeti. Oh, gospa, saj ni rekla nič takšnega. Samo vprašala je. Samo vprašala, je prikimala Simonca, mu pokazala jezik in stekla v predsobo. Zdaj pa dovolj! je Vilma pohitela za njo. Gospod je rekel, če boš eno zaigrala. No? je dvignila pokrov in s tipk potegnila žametni trak, na katerem je z zlatimi črkami pisalo Petrof. Sedi in zaigraj! je iz otroške sobe potegnila stol in ga odločno porinila pod Simonco. Medtem ko je Simonca v predsobi igrala pianino, so se možje v kuhinji basali s salamo in sirom, z njimi vred pa Karel, da bi se ne zdelo čudno. Preprosti ljudje hitro razumejo napak, si je mislil in na dušek spraznil kozarec, potem ko so trčili. Medtem ko je Vilma na mizo prinašala nove steklenice, se je Karel opravičil in odšel v kopalnico. Nekajkrat je globoko vdihnil, ker ga je prav nemogoče tiščalo v želodcu. Z rokama se je prislonil ob umivalnik in glasno vzdihnil. Takrat se je pa naenkrat začelo dvigati, tako da je na hitro odprl vodo in glavo potisnil čisto do odtočne luknje. Pa ni bilo drugega kot zrak. Glasno je rignil, se vzravnal in začutil veliko olajšanje. Še enkrat je rignil, potem je iz toaletne omarice vzel osvežilni sprej in ga razpršil po kopalnici, ker je prav nemarno smrdelo