Zakaj sem bila tako živčna? Na nič nisem hotela misliti; na nič. Pol leta se nisva videla, in to je bilo vse. Bila sem nestrpna; nestrpna in nič drugega. Potem pa tisti kreten tam za blagajno; kakšna idiotska kravata, zaboga. Žalitev za dober okus, žalitev za letališče Glasgow in za vse njegove potnike. Neki nesrečni pankrt mu poda številko Hustlerja – zakaj hudiča to sploh prodajajo po letališčih, kdo pa to bere na letalu – in tip ga vzame s strogo profesionalnim izrazom na obrazu, čeprav je čisto jasno, da v njem kar zaigra, končno je našel sorodno dušo. Jasno, tudi on je en prav tak drkač, doma čepi v svoji garsonjeri s kupom pornografskih revij in polnim hladilnikom piva in to je vir neizčrpne zabave. Drkači. Prav, recimo, da me je nekam tiščalo v želodcu. Tvoj prihod. Sploh ne ti sam. Prav, jasno da sem pričakovala tudi tebe kot tebe, čeprav sem se v tistem trenutku skoraj nekako sovražila zaradi tega, vseeno sem si morala priznati. Pričakovala sem tebe, tisto tvoje majhno, suho telo z dlakami na najbolj nenavadnih mestih, tisti tvoj vonj, ki mi ni povsem izginil iz nosnic niti po pol leta. Res, kolikor s to že neumno sliši: tvojega vonja sem se spomnila skoraj bolj kot tvojega obraza. Jasno da sem se spomnila tvojega suhega obraza, tvojih velikih oči, temnih las večno nepočesanega in mastnega videza, tudi takoj po pranju, močne, toda redko posejane črne pike strnišča po bradi. Vse to sem imela čisto natančno pred očmi, ampak tisto, kar česar sem se lahko v vsakem trenutku zavedla to zadnjega odtenka in potankosti, je bil tvoj vonj. Tisti vonj. Ne po znoju, ne po cigaretnem dimu, ne po rjavi omaki, ne po deodorantu, ampak po tebi. Kakšen vonj. Kakšna kemija.