V službi so me že nekaj časa spraševali, zakaj sem tako žalostna, brezvoljna in vase zaprta. Le Jolanda je vedela, kaj se dogaja z mojim življenjem. Približno. Tudi ona ni vedela vsega. Danes zjutraj pa sem bila kot stekla psica, vsa žalost in vso razočaranje, ki se je nabralo v meni, se je spremenilo v jezo. Bila sem zlovoljna in zadirčna. Sodelavci in sodelavke me niso bili navajeni take, kar izogibali so se me. Prizor s Tomom in z dolgolasko z razkrečenimi nogami me je žgal v prsih in tiščal v želodcu, da sem med odmorom odšla, namesto v menzo na malico, na stranišče bruhat. Skušala sem misliti na druge stvari in odriniti iz glave tisti gnusni prizor, a se je venomer vračal. Najhuje je bilo, ker nisem imela nikogar, ki bi mu lahko zaupala in razložila, kaj sem doživela. Jolanda mi ni tako blizu, da bi ji prav vse zaupala, želela sem namreč, da bi v službi vedeli čim manj; razen Jolande nihče drug ni vedel, da se z Andražem ločujeva. Tjaša je dejala, da se ji ne da več poslušati mojega nenehnega pritoževanja. Zadnjič je rekla, da dokler ne bom naredila vsaj enega koraka naprej, da bi se rešila iz trenutne situacije, me ne bo več poslušala, češ da je pa zdaj že čas, da se spametujem in ukrenem kaj pametnega zase ali pa vsaj za Binčka. Justi ne pride v poštev, saj bi čisto znorela, če bi vedela, kaj se dogaja, lahko bi še koga poškodovala, poleg tega ima trenutno dovolj svojih skrbi. Najprej sem hotela sama dobro razmisliti o svojem položaju, preden bom sestro seznanila s svojim duševnim, psihičnim, fizičnim, socialnim in še kakšnim stanjem. Oče kot poslušalec, zaupnik, podpora ali kar koli drugega, kar bi mi v teh trenutkih prišlo prav, seveda pride najmanj v poštev, očeta bi prav gotovo kap.