Spet je začelo snežiti. Jutri bo lahko spal, kolikor bo hotel. Zjutraj bo napol miže vstal s postelje in pod Magdino posteljo poiskal pločevinasto kahlo, ki jo Magda uporablja pozimi, da ji ni treba na stranišče čez mrzel in kamnit hodnik, poleti pa jo napolni z zemljo in v njo presadi kaktuse, ki pa obvezno (kdo ve, zakaj?) iz nerazumljivih razlogov crknejo čez kakšen teden. Ko se bo odtiščal, vroč urin bo zapuhtel ob trebuhu navzgor in se zajedel v nosnici, bo za hip odprl oči in pogledal skoz okno na zasnežene pravljične strehe Andersenovih hiš. Zelo zadovoljno bo spet tesno zamižal (da ne bi pregnal spanca), se zavalil pod odejo ter miže zatipal za Magdinimi velikimi joški. V polsnu bo zagnetel vanje. Občutek, da lahko leži (zunaj pa sneg, ki neusmiljeno pada po zmrznjeni 'Deklici z vžigalicami'), kolikor časa hoče, ga bo vznemiril in mu pognal prepono v trepet. V sladkem jutranjem polsnu bo sanjal, da se je vzpel med veliki Magdini joški in se zdaj tam sladostrastno drgne s svojim vedno bolj živahnim mlahedračem. In točno to bo tudi storil, ko se bo čez nekaj ur čisto zares prebudil...