Včeraj sem brala - v italijanski reviji Leggere donna - med drugimi pronicljivimi konstatacijami v komentarju Pax romana izpod peresa glavne urednice, tudi opazko, da je znamenita fraza, ki je po 11. septembru letos obkrožila ves svet in so jo politiki in novinarji izgovarjali navdihnjeno, ko da bi šlo za kakšen orakelj, in sicer, da »od danes naprej ne bo nič več tako, kot je bilo doslej«, čisto navadna floskula ali puhlica. Saj to, kar se je dogajalo pred in se dogaja po terorističnem atentatu, ni nič novega, nasprotno, staro je kot zemlja. In res, gre za zelo znane prizore: na napad odgovoriti s še večjo agresijo, na klofuto s krvavo tepežko, na uboji z uboji, porušiti vse, kar še stoji pokonci v že napol razsuti državi, zaradi dveh nebotičnikov, ki sta se sesula do tal, ne le gornji napadeni del, bržčas tudi zato, ker ju graditelji niso zadosti varno zgradili, ali celo štedili z dovolj odpornim materialom itd. Ne vzeti si niti minute časa, niti sekunde ali trena za kakšno malo spraševanje vesti. So zares vsi drugi krivi za vse hudo, jaz pa niti mrvico, niti za toliko, kolikor je črnega za nohtkom mojih negovanih rok?