7. Za konec bi dodal še svoj, čisto oseben pogled na pomen II. razdelka TUL (kot ga je Ustavno sodišče razložilo v tem mnenju) in na njegovo razmerje do sklepanja sporazumov o meji. Ker je Republika Slovenija s tem ustavnim dokumentom " urbi et orbi " oznanila, da je zadostila mednarodnopravnim merilom za obstoj države, in ker je TUL trajni ter neusahljivi vir državnosti Republike Slovenije, potem ga ni mogoče razumeti drugače kot med drugim tudi trajno zavezanost države mednarodnemu pravu. V sklenitvi Sporazuma vidim zato zadnje in dokončno osamosvojitveno dejanje naše države, dejanje, ki bo prineslo trajno rešitev mejnega vprašanja na ustavnoskladen način in s tem mir v medsosedske odnose. Zato tvegam stališče, da je vsakršno odlaganje z rešitvijo tega izjemno pomembnega vprašanja (ki lahko s potekom časa privede do nepopravljivih škodljivih posledic za našo državo) v svojem bistvu protiustavno. Protiustavno najprej zato, ker nasprotuje zahtevam po določnosti in stabilnosti državnih mej, ki jih jasno izraža namen II. razdelka TUL (določiti in stabilizirati meje na mednarodnopravno skladen način), potem zato, ker ni v skladu z načeli mednarodnega prava, ki se ga je država zavezala spoštovati že v procesu osamosvajanja – z načeli, ki so vgrajena v sam nastanek (osamosvojitev) Republike Slovenije, in ki jih je mogoče razbrati prav iz II. razdelka TUL (nedotakljivost državnega ozemlja in teritorialne integritete držav, mirno reševanje sporov, prepoved grožnje s silo ali uporabe sile, naperjene zoper teritorialno nedotakljivost ali politično neodvisnost katerekoli države, načelo miroljubnega in dobrega sožitja med državami – dokončno določene in stabilne meje so predpogoj teh načel, in nasprotno: nedoločne, nejasne in sporne meje so trajni vir nesoglasij, sporov, provokacij, incidentov in vseh mogočih napetosti ter resna ovira mirnemu in dobremu sožitju med sosednjima državama), ter končno tudi zato, ker je Republika Hrvaška v obdobju od osamosvojitve svojo dejansko oblast razširila na znaten del ozemlja, ki v smislu mednarodnopravnega načela uti possidetis pripada Republiki Sloveniji[7] (brez posebnega utemeljevanja je jasno, da je Sporazum prvi korak k odpravi tega, s hrvaško zasedbo slovenskega ozemlja protiustavnega stanja).