Slovensko mladinsko gledališče je vaša služba, Betontanc vaša družina. Tako vsaj trdi Black. Ta družina je v tujini veliko bolje sprejeta kot doma. Zakaj? Tudi doma je v redu. Ne moreš bit prerok v svoji domovini. Lahko pa se v svoji domovini vlačiš po kolenih in fehtaš direktorje, ministre, generale, predsednike, cerkvenike in ostale veličine za kakšen vbogajme. To ti ojača srce in otrdi kolena, ki jih boš potreboval še za padanje na njih, ko te bodo tepli in bičali od zadaj, da s svojim gledališčem ne širiš slovenske besede po svetu. Betontanc je eno takšno ščene, Prežihovega Voranca rodu. Gledališče ga ne mara, ker ne plešemo. Ples nas ne mara, ker ne plešemo. Slovenskega cirkusa, razen politike, nimamo, pa nismo politiki, ker so naši honorarji pljunek v morje proti njihovim, Andres Valdes nismo, ker včasih tudi kakšno rečemo. Smo vse in hkrati nič, pa se ti zdaj znajdi. Kot en takšen trop čudnih stvorov z dolgimi izrastki in zelenimi ušesi, ki bo požrl tole našo Potemkinovo vas. Tvoja blogerska kariera se je začela precej pestro, z virtualnim umorom. Zakaj sta morala umreti Barbara Drnač in Bojan Požar? V življenju sem zafrknil mnogo stvari in tudi kakšne ljudi, ker sem tudi sam samo iz mesa in mrvi, ampak tole z Onima pa ne. Prav zabavna avantura. Hotel sem biti zadnji samuraj in sem šel reševat ženino čast, ker so jo vlačili po tistem blesavem časopisu. Hotel sem mu vrniti z istim nožem v hrbet, pa sem blog izkoristil kot medij vračanja udarca. Da bi bila borba še bolj krvava sem vmešal še njegovo ženo. Vojna, pač. Žrtve na obeh straneh, generali se pa režijo in denar se še naprej tiska.