Čeprav je bil Roger Federer na olimpijskih igrah v Pekingu eden najbolj obleganih športnikov in se je celo znašel v položaju, da so ga za avtograme prosili nosilci kolajn iz drugih športov, potem pa se je zaradi prevelike gneče okoli njega celo preselil iz olimpijske vasi, se je ob koncu letošnje sezone na turnirjih za grand slam izkazalo, da so njegovo teniško leto 2008 rešile ravno olimpijske igre. Da je zlata olimpijska kolajna, četudi dosežena v paru s Stanislavom Wawrinko, ali pa ravno zato, vrnila nasmeh na ustnice teniškega genija, ki je januarja polfinale odprtega prvenstva Avstralije izgubil izčrpan od mononukleoze, nato pa se je vso pomlad izgubljal v strahovito zavrtinčenih žogah Rafaela Nadala in v oblakih rdečega prahu, ki so se v finalu turnirja na Roland Garrosu dvigovali za nemogoče hitrimi nogami mladega Španca, vrhunec razočaranj pa seveda doživel v zdaj že epskem wimbledonskem finalu, o katerem je dolgo sanjal, ga na koncu dosanjal in ga, on, petkratni prvak v All England Clubu in absolutni vladar tenisa na travi, izgubil. In zdelo se je, da se je v letošnjih porazih, do turnirja na Flushing Meadowsa jih je bilo dvanajst, začela izgubljati lahkotnost, s katero je Roger Federer prej štiri sezone plesal po teniških stadionih, da je nakopičena jeza začela krčiti njegovo ustvarjalnost, da ga je načeta samozavest silila v napol izvedene ideje, njihova uspešnost pa je v Federerjevem načinu igranja vedno bila odvisna od sproščenosti. Toda v druženju z Wawrinko je Federer pustil prosto pot čustvom, ki jih je na igrišču štiri leta tako odločno brzdal, potegnila ga je želja po kolajni, nenadoma se ni boril samo zase, boril se je za partnerja, boril se je za Švico, navsezadnje je v Pekingu imel izjemno čast, da je na odprtju nosil zastavo. In se je v njem očitno razvozlal vozel dvoma in v New Yorku je bilo mogoče opazovati novega Rogerja Federerja, šampiona, ki je na novo odkril svoj izjemni talent in v njem, morda celo prvič v življenju, užival, zavestno užival, to se je videlo. Roger Federer se zato v New Yorku ni zdel le najboljši teniški igralec vseh časov, po zmagi le še en uspeh na turnirjih za grand slam oddaljen od fantastičnih štirinajstih zmag Peta Samprasa, Roger Federer se je zdel tako vesel tenisa kot Diego Maradona žoge na tistem zgodovinskem posnetku iz Napolija, na katerem sta z žogo eno ter poplesujeta na pesem Life is Life, zdel se je kot Ronaldinho, ki v Nikejevem oglasu igra na bobne in je očitno idilično ujet v ritem življenja, nato pa žogo naredi srečno, zdel se je kot Usain Bolt, navdušen nad sabo, upravičeno, zdel se je kot nekoč Michael Jordan, ki je z enim samim pogledom tekmecem dal vedeti, kdo je gospodar igrišča, zdel se je kot Michael Phelps po zmagi štafete na štirikrat sto metrov prosto, ko je Jason Lezak v nekem čudežnem finišu rešil njegovo ambicijo in na koncu osvojenih osem zlatih kolajn, Phelps pa je kričal od olajšanja, od navdušenja, od neke nepopisne življenjske radosti, pravzaprav, Roger Federer je v New Yorku spet, a na nov način, koketiral s popolnostjo. Čudovito ga je bilo gledati.