Francozi so podlago izbrali pesek, Američani so se od trave poslovili leta 1977, ko se je US Open preselil iz Forest Hillsa v Flushing Meadows, leta 1988 pa so tudi Avstralci ugotovili, da je trava vsaj v teniškem smislu že skorajda stvar preteklosti. »Mi ostajamo pri travi,« pa so vedno znova ponavljali glasniki vseangleškega kluba. Da se je trava kot teniška podlaga obdržala edinole v Angliji, je smešno in logično hkrati. Po eni strani je dež, ki je večni spremljevalec wimbledonskega turnirja in Londona nasploh, največji sovražnik teniških igralcev oz. še bolj mojstrov, ki se vse leto ubadajo s pripravo igrišč za prvenstvo. Trava je sploh najbolj problematična podlaga, saj lahko že malo gostejša jutranja megla napravi igrišča tako spolzka, da kar nekaj ur niso primerna za igranje. Zato tudi kasnejši začetek dvobojev, ki se samo v Wimbledonu vsak dan začenjajo šele opoldne, ni rezultat angleškega spoštovanja tradicije, ampak predvsem praktičen ukrep. Po drugi strani pa so Angleži največji specialisti za gojenje trave. Če kje tenis na travi, potem naj bo to »na otoku«.