Ob izteku leta 2007, na tradicionalnem novoletnem sprejemu Nogometne zveze Slovenije (NZS) v hotelu Slon v Ljubljani, Matjaž Kek ni mogel skriti razočaranja in nejevolje. Čeprav je bil na selektorskem stolčku komaj slabo leto dni, saj je po odstavitvi Braneta Oblaka reprezentanco prevzel sredi kvalifikacijskega ciklusa, je predsednik NZS Rudi Zavrl brez skrivanja rovaril za njegovim hrbtom. Ob glasni podpori navijačev, ki so bili razočarani zaradi neuspehov in bledih iger, je znova nagovarjal Srečka Katanca, da se vrne na slovensko klop. »Slovenija že ima selektorja,« je ponavljal tvorec slovenske nogometne pravljice Srečko Katanec in v skladu s svojimi moralnimi vrednotami pričakovano zavrnil Zavrlovo ponudbo ter podaljšal pogodbo z Makedonci za vodenje reprezentance.Če bi Katanec dahnil da, bi bil Kek danes le še eden s seznama odstreljenih selektorjev. Devet mesecev po mučnih dogodkih, ob katerih bi marsikateri trener z večjim egom in ponosom v hipu ves besen spisal odpoved, je Kek med najbolj priljubljenimi Slovenci. »En gol, ena zmaga, ena dobra predstava lahko obrne vse,« je ostajal optimističen po prijateljskih tekmah v letošnjem letu. V pogovorih s skeptičnimi novinarji je poudarjal, da je v moštvu zbral nadarjeno generacijo za odmevne dosežke. Diplomatsko je zgladil spor z zvezdnikom z angleških zelenic Korenom ter v prvokategornike in nosilce igre promoviral nogometne samorastnike Novakoviča, Šišiča in Kirma. Omenjena trojica zaradi zablod slovenske trenerske (selektorske) stroke ni bila v nobeni izmed mlajših reprezentanc, ampak se je na veliko sceno, do klubov v elitnih ligah, prebila le z lastno vztrajnostjo skozi vaške lige. »Ne smete se zadovoljiti z majhnimi dosežki, ker ste sposobni za velike,« je igralcem vcepljal v glavo na reprezentančnih akcijah. Nogomet mu je bil položen v zibkoSelitev reprezentančnih tekem iz rokometnega Celja na prenovljeni stadion Ljudski vrt v Mariboru, najbolj nogometno mesto v državi, in le tri tekme (poraz po dobri igri v prijateljski tekmi s peto reprezentanco sveta Hrvaško v Mariboru, remi z udeleženko evropskega prvenstva Poljsko v Wroclawu in zmaga nad Slovaško) so bile dovolj, da je Slovenijo spet zajela nogometna evforija. Dobrih 12.000 vstopnic za drevišnjo kvalifikacijsko tekmo za svetovno prvenstvo s Severno Irsko je bilo razprodanih že pred 18 dnevi. Keku je bil nogomet položen v zibko, rodil se je ob igrišču. Njegov oče Franc je bil član odlične mariborske generacije z Vabičem, Arnejčičem, Čehom in drugimi, ki se je poleti 1961 (rojstno leto Matjaža) uvrstila v zahodno skupino druge jugoslovanske lige, kar je bil takrat izjemen podvig. Kekovi so stanovali v stolpnici nasproti pomožnega igrišča v Ljudskem vrtu, oče je bil njegov prvi trener, žoga pa Matjaževa najljubša in edina igračka.Nogometno kariero je začel kot srednji napadalec, proslavil pa se je kot srednji branilec z veliko avtoriteto med igralci, sodniki in funkcionarji. Kot obetaven najstnik je s 17 leti zaigral za člansko moštvo mariborskega Železničarja v republiški ligi. Leto dni kasneje je že nastopal za Maribor v drugi jugoslovanski ligi in bil standardni član do leta 1984, ko je odšel v Avstrijo. Bila je napaka, saj ga je Dragan Džajić vabil v beograjsko Crveno zvezdo, Vlatko Marković pa v zagrebški Dinamo. »Mogoče sem naredil napako, ker nisem odšel na Marakano, a o tem sem že zdavnaj nehal razmišljati. V življenju sem naredil hujše napake, kot je bila zavrnitev ponudbe iz Beograda,« pravi Kek. V Avstriji je ostal kar enajst let, igral je za Spittal na Dravi in GAK iz Gradca. Za slovensko reprezentanco je odigral le 78 minut na prijateljski tekmi novembra 1992 na Cipru. Njegovo telo je pretrpelo marsikaj. Ustavilo ga ni niti devet operacij: dvakrat križne kolenske vezi, trikrat ahilova tetiva, štirikrat meniskus. »Mogoče sem prav zaradi operacij lahko igral do sedemintridesetega leta, ker sem imel zaradi poškodb veliko premorov in telo ni bilo popolnoma izmozgano,« je razmišljal v enem izmed intervjujev. Ko je zaradi poškodb že načrtoval, da bi opustil igro, se je vrnil v rojstni Maribor ter z vijoličastimi osvojil še tri naslove državnega prvaka ter dva naslova pokalnega prvaka. V nogometni pokoj je odšel pri 37 letih kot igralska legenda z 276 tekmami za vijoličaste (v slovenski ligi je za Maribor odigral 126 tekem in dosegel 17 golov) in takoj sedel na trenersko klop kot pomočnik Bojana Prašnikarja leta 1999, v sezoni, ko so se vijoličasti senzacionalno uvrstil v ligo prvakov, slovenska reprezentanca pa na evropsko prvenstvo na Nizozemskem in v Belgiji.Tako uspešen kot igralec je bil tudi v razmeroma kratki trenerski vlogi v matičnem Mariboru, s katerim je osvojil tri naslove državnega prvaka in dve pokalni lovoriki. Jeseni 2004 se mu je kot trenerju zgodilo ljudstvo. Temperamentni navijači Maribora so nezadovoljni z rezultati vdrli v klubske prostore in zahtevali njegovo zamenjavo. Navijači so ga poklicali na zagovor, prizori so bili dramatični, ko so vroče glave zahtevale njegov odstop. Uporabil je vse svoje retorične sposobnosti (s katerimi se je kasneje odlikoval kot strokovni komentator nogometnih tekem na nacionalni televiziji), a so navijači v popolnem kaosu, v katerem ni manjkalo niti zaklepanja v sobo, izsilili njegovo zamenjavo. Vodstvo kluba ga je žrtvovalo kot grešnega kozlaVodstvo kluba je žrtvovalo Keka kot grešnega kozla, še zadnjega iz garniture, ki je kreirala največji uspeh v zgodovini kluba – nastop v ligi prvakov. Leta 2006 se je preselil na Nogometno zvezo Slovenije, kjer je najprej vodil selekciji do 15 in 16 let.»Kot trener Maribora nisem naredil le osnovne šole, ampak kar fakulteto, ko sem se naučil, kako preslišati neljube in grobe opazke s tribun. Poskušam se osredotočiti na dogajanje na igrišču, zato ne slišim in ne vidim, kaj se dogaja ob njem. Če vsako kritiko vzameš za zlonamerno, v tem poslu nimaš kaj iskati. Do svojega dela moraš biti tudi samokritičen in pošten, da priznaš tudi napake,« je vodilo v življenju enega najpopularnejših Mariborčanov, ki ima ob nogometu še drugo ljubezen, glasbo. Na eni izmed mariborskih radijskih postaj je imel med igralsko kariero celo svojo glasbeno oddajo.Njegova srečna številka je pet. Večji del igralske kariere je nosil majico s številko pet na hrbtu. Za selektorja je bil izbran 5. januarja 2007, 5 let je igral pri avstrijskem prvoligašu GAK-u, v Ljudski vrt se je vrnil leta 1995, številko 5 obkroži tudi na lotu...Diplomant Fakultete za šport, ki ima od leta 2006 najvišjo trenersko licenco UEFA PRO, slovi kot uglajen in razgledan trener. »Če ne znaš prenesti poraza, si slab zmagovalec,« je ena izmed njegovih misli v življenju z žogo. Zaveda se, da imajo vsake oči svojega malarja, zato ima Slovenija na trenutke tudi dva milijona selektorjev, saj ima vsak, ki gleda tekmo, svoj pogled. Dolgo časa ni imel slovesa drznega in inovativnega strokovnjaka. A z vsako novo tekmo na klopi slovenske vrste je bolj pogumen, ko tekmeca preseneti z dvema napadalcema in predrzno stavi na kombinatorno igro.Odločno je presekal primerjave z zlato generacijo. »Nehajmo že enkrat s tem. Nastopa na evropskem in svetovnem prvenstvu sta bila izjemen uspeh. Pokazali so nam pot, kako je to mogoče doseči. A časi so se spremenili, ne moremo biti njihova kopija, ampak moramo iti svojo pot,« se je postavil v bran reprezentanci. Novega Zlatka Zahoviča sploh ni iskal, ker meni, da je bil ZZ enkraten in neponovljiv, ampak je raje našel druge alternative. Odgovornost in naloge je prerazporedil ter s tem spretno zapolnil vrzeli. V slovenski reprezentanci ni več klasičnega organizatorja igre, ki ima poseben status, zdaj tečejo in garajo vsi. »Sistemi sploh niso več pomembni. Najboljši sistem je tisti, ki uveljavlja igralce, ki jih imaš na razpolago. Nogomet se je razvil v smer, da govorimo le še o trenutkih, ko ima ekipa žogo, in kako se obnaša, ko je nima. Idealno je, če imaš ekipo, ki je v trenutku, ko žogo izgubi, sposobna to žogo takoj dobiti nazaj že na nasprotnikovi polovici, saj je tako pot do gola veliko krajša in lažja,« sanjsko taktično rešitev razkriva Kek. Z reprezentančno bazo za priprave na Ptuju, igrišči za trening v Kidričevem in stadionom v Ljudskem vrtu ustvarja takšno reprezentančno trdnjavo na Štajerskem, kot so jo v Katančevih časih gradili bivanje na Brdu pri Kranju, treningi v Šenčurju in Šiški ter igranje tekem na legendarnem stadionu za Bežigradom. Če Kek in njegovi igralci trdno verjamejo, da se lahko uvrstijo na svetovno prvenstvo, bodo leta 2010 igrali v Južnoafriški republiki. Glede na to, da na vsaki tekmi igrajo na zmago, so na pravi poti. b izteku leta 2007, na tradicionalnem novoletnem sprejemu Nogometne zveze Slovenije (NZS) v hotelu Slon v Ljubljani, Matjaž Kek ni mogel skriti razočaranja in nejevolje. Čeprav je bil na selektorskem stolčku komaj slabo leto dni, saj je po odstavitvi Braneta Oblaka reprezentanco prevzel sredi kvalifikacijskega ciklusa, je predsednik NZS Rudi Zavrl brez skrivanja rovaril za njegovim hrbtom. Ob glasni podpori navijačev, ki so bili razočarani zaradi neuspehov in bledih iger, je znova nagovarjal Srečka Katanca, da se vrne na slovensko klop. »Slovenija že ima selektorja,« je ponavljal tvorec slovenske nogometne pravljice Srečko Katanec in v skladu s svojimi moralnimi vrednotami pričakovano zavrnil Zavrlovo ponudbo ter podaljšal pogodbo z Makedonci za vodenje reprezentance.