Ravno prav, da sem še ujel največji agadeški športni dogodek leta, tekmo nogometnega prvenstva republike Niger med Agadezom in moštvom iz prestolnice Niameyjem. Žal se je izkazalo, da so v Nigru za nogomet podobno nenadarjeni kot za glasbo. Medtem ko iz sosednjih držav Malija, Alžirije in Nigerije prihajajo svetovno poznani afriški glasbeniki, kot so Salif Keita, Khaled, Fela Kuti, v Nigru v mednarodnem merilu poleg tuareške glasbe nekaj velja samo Mamar Kesey. Razlike pri nogometu so še večje. Niger caplja daleč zadaj. Fantje iz Agadeza so se sicer močno trudili, da bi premagali »večne prvake« iz prestolnice, kar jim ni uspelo že vrsto let. Toda njihov račun ni imel kritja, saj so bili gostje precej boljši, pri čemer jih ni motilo niti žgoče saharsko sonce niti povsem peščena površina, po kateri se je žoga odbijala povsem brez nadzora. Končni rezultat tekme, na katero je prišlo tisoč zelo temperamentnih navijačev, je bil 4:0 za Niamey, toda tudi prvak Nigra verjetno ne bi imel nobenih možnosti za obstoj v slovenski ligi Si.mobil, čeprav se je nekaj nogometašev izkazalo z osupljivo hitrostjo, nekaj pa s fizično močjo.