Sprva se nisem hotel oglasiti na pismo spoštovanega Rinpočeja, saj zadosten odgovor podaja že vsebina mojega članka Tibetanski talibani, teroristi, vohuni. Samo zase nenazadnje govori tudi Rinpočejevo pisanje. Toda ker gre za osebni napad name, članek je označen za »neumnost«, sam pa za kitajskega propagandista (to je najbrž v duhu demokratične debate, kar je, kot sem navedel že v članku, obvezna oznaka slehernega kritika »nezmotljivega« dalajlame), sem se sklenil oglasiti.V Indiji živim zadnjih deset let. V tem času res nisem stanoval v tibetanskem samostanu in bil v stiku z vrhovi tibetanske teokracije, sem pa bil venomer v družbi preprostih ljudi, vsaj polovico časa s tibetanskimi begunci. Povod za moje pisanje je bila prav grobost prisilne prisege proti Šugdenu, ki je pretresla mojega znanca. Zato sem sklenil raziskati posledice Šugdenove prepovedi (organiziranih priseg proti Šugdenu) za preproste, laične Tibetance. Učinki dalajlamove »fatve« in »inkvizicije« (po Rinpočeju ju ni nikoli bilo) so šokantni. Moje navedbe temeljijo na osebnih izpovedih prizadetih Tibetancev, s katerimi sem se srečal. Širše jih prikazujejo tudi dokumentarne oddaje uglednih televizijskih postaj, ki jih navajam v članku. V zgodbi se ne ukvarjam s teološkimi vprašanji, ki so vselej posledica osebnih verovanj, subjektivnega prepričanja. V Rinpočejevem žargonu bi lahko dejal, da se mi o Šugdenu res ne sanja, kot se »sanja« Rinpočeju, ker nisem vernik. Toda zakaj drugim verujočim ne dopustiti njihovih sanj? Rinpoče v svojem pismu tudi sam omenja, da se po verjetju tibetanskega budizma nekateri bogovi »zaradi stoletij povezanosti z budizmom razsvetlijo«. Zakaj torej ne Šugden? Če tako verjame del vernikov, je to povsem legitimno. Pravico imajo častiti Šugdena kot utelešenje Bude modrosti, če je takšno njihovo prepričanje. To je tudi odgovor na prvo napako, ki mi jo očita Rinpoče. V tej luči tudi razlogi za Šugdenovo prepoved, ki jih navaja Rinpoče in tvorijo njegov drugi očitek, postanejo nerelevantni. V zvezi s tretjo, eskplicitno oznako moje zmote, naj vprašam le, kaj ima večjo kredibilnost, izpoved meniha iz dalajlamovega spremstva, ki je bil pred umikom dalajlame v Indijo osebno poslan k Šugdenovemu oraklju, za švicarsko nacionalno televizijo ali Rinpočejeve konzultacije z Nečungovim orakljem desetletja kasneje? Zdi se mi, da bi šlo v zadnjem primeru res lahko za bahaštvo, ki ga Rinpoče očita meni. Dalajlamova izključitev Šugdenovih častilcev (med katerimi je veliko tibetanskih beguncev, ki jih boli izguba domovine) iz boja za »osvoboditev Tibeta« (Šugden naj bi po dalajlamovih besedah deloval proti zavzemanjem za »svobodni Tibet«, zato po definiciji ne smejo sodelovati) lepo kaže v smeri dalajlamove »redukcije tibetanskega budizma na politično kliko«. Če ta stavek uporablja tudi »kitajska propaganda«, lahko, čeprav nisem privrženec kitajske politike do Tibeta, zgolj ugotovim, da se v tem primeru pač žal ne moti.V članku v nasprotju z Rinpočejevimi navedbami seveda omenjam umor v Dharamsali, toda ta žal ni dobil sodnega epiloga. Naj ponovim: nikoli ni bilo dokazano, kdo so bili morilci, kaj šele, da so bili Šugdenovi častilci. Izjave predsednika tibetanske vlade v izgnanstvu kot tudi Rinpočeja, da je odgovorna vsa skupnost (»društvo«) Šugdenovih častilcev, so zato nespodobne in popolnoma nevredne »zahodnih« standardov, ki jih v tem kontekstu omenja Rinpoče.Še glede ukvarjanja s problemi, ki pestijo današnji svet, o katerih govori Rinpoče. Tudi sam sem bil nekoč dalajlamov občudovalec, dokler se nisem zavedel dvojnih meril, ki kot temna senca stojijo v ozadju njegove karizme.Dalajlama se predstavlja za prvaka učenja demokracije in človekovih pravic v 21. stoletju. Toda njegova vlada je ena finančno najmanj transparentnih in najbolj nepotističnih na planetu. Nihče ne ve, kam se stekajo milijoni donacij, namenjenih tibetanskemu ljudstvu. Razen dolgega seznama dalajlamovih sorodnikov na položajih v administraciji Tibetancev v izgnanstvu, ki upravljajo ta sredstva (ne sklicujem se na vire »kitajske propagande«, pač pa na izsledke uglednega avstralskega kolumnista Michaela Backmana). Dalajlama je bil v preteklosti dokazano na plačilni listi Cie. Ta organizacija gotovo nima nič s »kapitalističnim terorizmom«, ki ga v zaključku omenja Rinpoče. V družbi Busha starejšega, Margaret Thatcher in prejšnjega papeža je dalajlama, na primer, podpisal peticijo proti izročitvi generala Pinocheta, da bi mu sodili za zločine proti človeštvu! Zadeva s prepovedjo Šugdena je kot solza čist primer v modernem svetu nazadnjaškega mešanja politike in religije, izkoriščanja religije v politične namene in obratno, ki pomeni grobo kršitev človekovih pravic in kratenje verske svobode. Demokratičnost sleherne oblasti se meri po tem, kako ravna s svojimi manjšinami.Dalajlamova stran je v zadevi o Karmapovem premoženju tožbo izgubila. V primeru Šugdenove prepovedi še čakamo na razsodbo indijskega sodišča.Aleš Kocjanprva se nisem hotel oglasiti na pismo spoštovanega Rinpočeja, saj zadosten odgovor podaja že vsebina mojega članka Tibetanski talibani, teroristi, vohuni. Samo zase nenazadnje govori tudi Rinpočejevo pisanje.