Seveda je solistična kariera Louja Reeda povsem samosvoja glasbena pot, tako kot kariera Johna Cala, ki je v Ljubljani nastopil dobra dva tedna pred njim. Njuno soočenje (1963) je pomenilo prve zametke žametnega podzemlja. »Lou je bil v črnem usnju. Imel je temna očala in dolge lase. Na prvi pogled je deloval zelo povprečno. Ob neki priložnosti mi je zaigral nekaj svojih pesmi. Bile so pravo sranje. Potem mi je zaigral pesem, ki je ni hotel nihče objaviti, Heroin. To je bilo to,« se spominja Cale in dodaja: »Hkrati sva imela še eno skupno točko. Najraje sva uživala valium in amfetamine.« Skupaj sta na debitantskem albumu – ob pomoči Sterlinga Morrisona, Maureen Tucker, gostujoče ledeno-hladne pevke Nico in pod mecenstvom medijskega manipulatorja Andyja Warhola – skozi enajst pesmi v polju popularne glasbe opredmetila eno najbolj izpostavljenih gesel beatniške generacije: besede sta prenesla na ulico in ulico vnesla med besede. Medtem ko so njihovi halucinogeni sodobniki (Grateful Dead, Jefferson Airplane) v kolektivnem duhu lebdeli visoko nad zemeljsko skorjo, so Velvet Underground z vso težo gravitirali proti tlom. S svojim eksperimentalnim zanosom so premikali vsebinske in instrumentalne meje. Zgodbe so pripovedovali iz prve roke, na dramatičen in dokumentaren način. Tu ni bilo prostora za cvetje in iluzije. Govor je bil o nasilju, drogah, spolnih deviacijah. Sporočilo na naslovnici (pri peclju banane) »počasi olupi in poglej« bi lahko razumeli tudi kot stvarnost, da so odgovori vedno na očeh, potrebna je bila le nova, surova in hkrati artikulirana energija, ki bi te ideje ovrednotila na času in prostoru primeren način. Takšna je bila tudi glasba – melodično prefinjena in strupena; v uvodu povsem konvencionalna, da bi kmalu povsem izgubila svoj primarni okvir in zašla v eksperimentalna sozvočja hrupa in kaosa. Kot odmev iz ulic ali klubov dekadenčnega New Yorka. S prvencem Velvet Underground $amp; Nico (marec 1967) so velveti tako postavili temelje in nastavili nedoločnik v glasbeni slovnici urbane mitologije. »V svoji glasbi so združili poezijo s hrupom, primitivizem s sofisticiranostjo, kar je tokovom popularne glasbe dalo pečat nove dobe,« so zapisali v NME. Predvsem pa so bili težko prebavljivi za hipijevske komune tistega časa. Tudi to je eden izmed vzrokov, da so imeli večji vpliv na generacije, ki so šele prihajale.