Zgodba o tem poljskem voditelju je nenavadna saga, polna težkih odločitev, in hkrati tudi saga o Poljski. Wojcieh se je rodil obubožanim plemičem leta 1923 in bil s sedemnajstimi leti skupaj z očetom izgnan v Sibirijo, potem ko sta Sovjetska zveza in nacistična Nemčija na začetku druge svetovne vojne okupirali Poljsko. V globokem snegu sta morala podirati drevesa in oče je zlomljen in shujšan v gulagu umrl. Wojciehu je sicer uspelo pobegniti, a mora za zaščito oči, ki jih je nepopravljivo poškodoval blesk snega, že vse življenje nositi temna očala. Po uvedbi komunizma na Poljskem se je začela njegova blesteča partijska kariera. Čeprav se je vedno rad oblačil in obnašal kot vojak, je bil predvsem aparatčik, ki je iz vsake partijske krize izšel močnejši. S 33. leti je postal general, s 45. obrambni minister in s 57. prvi sekretar partije. Njegovi kritiki opozarjajo na brezobzirno častihlepnost, s katero si je utiral pot. Je pa pokazal tudi sposobnost in marljivost, politični karieri se je popolnoma predal. Njegova hčerka se čudi, kako je sploh našel čas, da jo je spočel, saj je bil »poročen s Poljsko«.