Če je po prvem kriteriju dandanes še mogoče najti marksiste, če ne drugače kot ljudi, ki bi s tako oznako želeli reči kaj ekstravagantnega in provokativnega, če so po drugem kriteriju zelo redki, pa jih po tretjem kriteriju skorajda ni videti. Namreč neke miselne drže, ki bi lahko učinkovito postavila pod vprašaj temeljne konsenze, zgrajene okoli splošno sprejetega horizonta napredovanja globalnega kapitalizma in liberalne demokracije. Zdaj se leva in desna politika ločita predvsem po tem, koliko prva vztraja pri ohranjanju socialnih korektivov, se postavlja po robu razgraditvi mehanizmov države blaginje, socialne varnosti in javnih služb, druga pa v sprostitvi ekonomskih interesov, v njihovi deregulaciji vidi poglavitni vzvod družbenega napredka in rasti. Hočemo več ali manj države, da bi dosegli rast in razvoj? Razlika je tedaj v stopnji, ne v vsebini, v odmerjanju določenih ukrepov in potez, ne v njihovi naravi. In če se skušamo le malo spomniti nazaj, smo lahko zaprepadeni, koliko se je v zadnjih tridesetih letih bistveno premaknila percepcija celotnega družbenega prostora, pogledi, ki bi pred desetletji veljali za izrazito desne, pa so danes sprejeti kot neubranljive splošne resnice. Ker okoli bistvenih ekonomskih vprašanj vlada soglasje, se nato razlike med desnico in levico toliko bolj investirajo v vprašanja, ki se zastavljajo kot kulturna (»kulturni boj«, ohranjanje kulturnih identitet, odnos do manjšin, toleranca, vloga medijev).