"1945. leta sem hodil v osnovno šolo. Toda ne pod Jugoslavijo! Bil sem pod zavezniško vojaško upravo do septembra 1947. Normalna šola z učbeniki, z veroukom. Normalna šola! Tudi, če hočete, z razpelom za katedrom. Potem se je zgodila priključitev k Jugoslaviji. 15. septembra 1947. Razpelo sta v enem dnevu zamenjala Tito in Stalin. Začelo se je največje pranje možganov, ki sem ga kot otrok doživel. Nastajal je razkorak med vrednotami, ki sem jih dobival doma, v svojem domačem okolju, in med tistim, kar sem slišal v šoli. Tovarišica, kot se je po novem imenovala gospa učiteljica, je komaj s tesnobo izustila, da je bil Gregorčič duhovnik. Komaj! Zelo težko ji je šlo to iz ust! Za čtivo smo začeli dobivati knjige, ki se jih še dobro spomnim. Kot osnovnošolec in kasneje, v nižji gimnaziji, sem bil znan kot velik požiralec knjig. Tako sem prebral Mlado gardo Fadejeva, Tihi Don Šolohova in tako dalje, kar me je do konca poneumilo. In ko se je leta 1955 odprla meja, ki je bila hermetično zaprta z videmskim sporazumom, sem zaznal, da je med menoj in mojimi bratranci in sestričnami, ki so ostali onstran meje, en velik prepad. Nismo vedeli, kdo ima prav. Nismo vedeli, kdo je pametnejši. Nismo vedeli, enostavno, kaj se je z nami v teh osmih letih zgodilo. Mi smo bili temeljito oprani. Komaj smo doma, komaj smo doma uspeli praznovati normalne - jaz jih imenujem nereligiozne, civilizirane - praznike, kot je božič. Bil je pa šolski pouk na ta dan. In ko sem jaz razlagal, ko sem šel na obisk k mojim sorodnikom in prijateljem čez mejo, se temu niso mogli načuditi: V Jugoslaviji imajo pouk na božič??! Takrat sem tudi zaznal, da nas oni kličejo Jugoslovane, mi njih pa Slovence, in tako so se tudi obnašali. (...) Skratka, ko sem se srečeval s temi mojimi sorodniki, prijatelji, sem ugotavljal, da nam je v teh letih jugoslovanskega pranja možganov dejansko zmanjkalo časa za elementarna vedenja o etiki in o religiji."