Danes tretji rod skupaj skrbi, da gostilna in kmetija uspevata kljub spremembam, ki jih prinaša čas. Tako kot so odšli v pozabo furmani, sedaj ni več avtobusov, ki bi prevažali redne goste. Zato so se Repoluskovi odločili kulinarično ponudbo osredotočiti na vikende ter so zato stari zgradbi dodali prizidek z dvorano s 130 sedeži. Skupaj lahko sprejmejo okrog dvesto gostov. Njihova »tržna niša« so postale naročene skupine, od raznih praznovanj do sedmin. Družinski utrip, ki temelji na tradiciji, čuti in daje vsa družina: poleg Marjane sin Janez, ki je gostinski tehnik s končano ekonomsko fakulteto in ob službi študira za magisterij ter je mami v veliko pomoč, mož Janko, ki ob tem še kmetuje, in hči Jasmina, profesorica jezikov, ki občasno priskoči na pomoč. Pogodbeno delajo še tri osebe. Marjana je po poklicu krojačica in je po poroki klub obilici dela na novem domu, misleč na pokojnino hodila na delo v Velenje. Da je lahko prevzela gostilno, se je prekvalificirala v natakarico, veselje do kuhanja pa je ohranila še iz otroštva. Gostinstvo jemlje resno, saj se, kot pravi, »kuharska napaka ne oprošča zlahka«. Njihova ponudba jedi je kombinacija tradicije, Marijaninih receptov in izvirnosti, pogrinjki pa gredo najbolj od rok sinu Janezu. Skupaj rada poskušata novosti in dodajata kaj svojega, skrivnosti pa znata tudi ohraniti. Ugotovili so, da so nekatere jedi, kot so goveja juha, pražen krompir in pečenka, veliko bolj okusne, če so pripravljene na štedilniku na drva. Zato zavračajo sodobne načine kuhanja, kot je na primer kuhanje v konvektomatih. Njihova ponudba zajema jedi, kot so gobova juha, zrezek Repolusk, mesna rolada, zeljni zavitek, sirovi štruklji, kruhov hren po receptu stare mame, pa lovske jedi in razne domače slaščice. Med tednom pa kuhinja praviloma ne obratuje (mogoče pa je dobiti kakšen narezek).