Ne, ne bi. Dolgo sem bi politik, nisem imel veliko časa, da bi razmišljal o teoretičnih pojmih, kakršen je izginotje islama. Izhajam iz predpostavke, da gre za eno najbolj razširjenih religij – več kot milijarda ljudi je muslimanov. To se ne bo spremenilo. Svet islama pa je zelo raznolik, bistveno bolj, kakor kot bi bin Laden hotel, da verjamemo. Ljudje kot al Zavahiri in bin Laden poskušajo prodati svojo interpretacijo islama, ki je fundamentalistična tradicija, ukoreninjena v vahabizmu; ta je sam po sebi regijski fenomen, ki temelji na tradiciji Saudske Arabije. Če pogledate islam v Indoneziji, najštevilčnejši muslimanski državi na svetu, je precej drugačen. Ko se je Al Kaida povezala s teroristično organizacijo v jugovzhodni Aziji Džamaja Islamija, je ta zadnja pred tremi, štiri leti vodila dejavno kampanjo, da bi Indonezijcem preprečila sodelovanje pri volitvah. In vendar so prebivalci množično odšli na volišča ter na svobodnih in poštenih volitvah, skladnih z mednarodnimi standardi, izvolili predsednika Yudhoyona in podobno tudi parlament. Indonezija je demokracija, kjer je najštevilčnejše muslimansko prebivalstvo na svetu zavrnilo poziv Al Kaide in Džamaje Islamije k islamistični državi in se je odločilo za zahodno demokracijo. To kaže raznolikost milijardne muslimanske skupnosti in kompatibilnost islama z zahodno demokracijo. Med belino in črnino moramo torej iskati sivo barvo, ker je to prostor, kjer je možen napredek. Treba je pritegniti glavni tok muslimanov, ki zavrača bin Ladna in spoštuje svobodo in demokracijo, a terja spoštovanje tudi zase: za svojo vero in tradicijo.