Mihail Jurjevič Lermontov (1814, Moskva–1841, Pjatigorsk) je podobno kot Puškin izhajal iz plemiške družine in tudi sam živel burno življenje. S šestnajstimi leti se je vpisal na moskovsko univerzo, vendar je študij opustil in se v Sankt Peterburgu posvetil vojaški karieri. Zaradi pesmi Pesnikova smrt, v kateri je za Puškinovo smrt obtožil carski dvor, so ga pregnali na Kavkaz. Podobno kot Puškin je tudi Lermontov padel v dvoboju. Njegovo delo obsega liriko, lirsko-epsko pesništvo, pripovedno prozo in dramatiko. V liriki je nadaljeval Puškinovo smer, le da je v njej več miselnih prvin, po motiviki uporništva, osamljenosti, svobodoljubja, spora z usodo in stvarnostjo je lirika še izraziteje romantična kot Puškinova. Med pesnitvami, napisanimi po Byronovih zgledih, izstopa Demon, na romantičen način ubesedena podoba padlega angela, bivajočega v divjem kavkaškem svetu. Roman Junak našega časa, ki je v marsičem avtobiografski, je burno odmeval v tedanji ruski družbi in imel pozneje velik vpliv. Delo temelji na tradiciji psiholoških romantičnih pripovedi, ki sežejo vse do Wertherja. Ruska literarna veda je Pečorina uvrstila med t. i. »odvečne ljudi«, med katerimi je na prvem mestu Puškinov lik Jevgenija Onjegina.