Danes tako, jutri drugače. ZDA so dobile svoje, tisti v Evropi, ki ne podpirajo ameriškega unilateralizma, pa malo pozneje menda tudi. Medtem je Nato v krizi, za katero se vendarle zdi, da se bo še poglabljala. Odnosi znotraj zavezništva so zaostreni, čeprav na dnevni red v resnici še vedno ni prišla najpomembnejša novost v odnosih znotraj Nata. Pri trenutnih nasprotjih namreč ne gre samo za Irak in ne samo za nenačelnost argumentov za napad na neko državo. Mimogrede, kršenje resolucij varnostnega sveta OZN s strani Izraela tudi za Evropo ni ravno pomembno mednarodno vprašanje. Gre za novo ameriško politiko, ki jo predstavlja predvsem nova vojna doktrina preventivne akcije. Ta v temeljih spreminja mednarodne odnose in z njo se mnoge evropske države, tudi nekatere članice Nata, nikakor ne morejo strinjati. Pa tudi v državah, katerih vlade ameriškemu novemu pristopu pritrjujejo, javnost večinsko takšni politiki nasprotuje. Ob vztrajanju ZDA pri takšni doktrini se bodo razlike v zavezništvu najverjetneje v prihodnje še povečevale. Ostrina spopada in prizadevanja ameriške administracije ter diplomacije pri spodkopavanju nastajanja skupne evropske zunanje politike vendarle spodkopavajo tudi evropsko naklonjenost evroatlantskemu zavezništvu. Ob tem pa je umestno vprašanje, ali Francija in Nemčija v resnici ne predstavljata »nove Evrope« oziroma »novega sveta«, ki temelji na konsenzu in skupnih ciljih, v nasprotju z ZDA, ki predstavljajo »stari svet« monopola moči.