Zahteve po oblikovanju vlad preko širokih koalicij na podlagi proporcionalnega zastopstva so posledica medsebojnega nezaupanja med temi tremi tabori. Zato so volivci v Evropi tudi bolj "trmasti" kot npr. v ZDA ali v Veliki Britaniji. So izredno lojalni svojemu "družinskemu" prepričanju ali celo nacionalistični stranki. Prehod iz enega tabora v drugega, kar je v anglo-saksonskem političnem sistemu popolnoma vsakdanja stvar, se tukaj razume kot izdaja. V Sloveniji smo že imeli podobno izkušnjo. Nenehno menjavanje "svoje" stranke pa je temelj, na katerem dvo-strankarski večinski volilni sistem stoji - sicer dobimo diktaturo ene same stranke. Ko npr. v ZDA ali v Veliki Britaniji zmaga ena politična opcija, država in volitve še naprej obdržijo legitimnost, saj alternativna politična opcija ve, da bo najkasneje čez 10 let na oblasti ona. To v Evropi in verjetno tudi v Sloveniji ne deluje. Lep primer nezdružljivosti večinskega sistema s kontinentalno politično tradicijo je Belgija, ki je ena izmed najbolj razcepljenih družb. Če bi v Belgijo uvedli večinski volilni sistem in ne volilni sistem, ki temelji na konsenzu, zaupanju in sklepanju koalicij, bi v kratkem imeli državljansko vojno. Razlog je v tem, ker je Belgija razdeljena na politični skupnosti Valoncev in Flamcev. Slednjih je za 17 odstotkov več in verjetno Valonci ne bi mogli prepričati Flamcev, da so v bistvu Valonci in naj glasujejo za Valonce.