Najzanimivejši pa je tretji del sinodalnega besedila, katerega predmet so odnosi med Rimskokatoliško cerkvijo in družbo, kulturo ter državo in v katerem najdemo tudi zanimive misli o znotrajcerkvenem življenju. Tako lahko, denimo, preberemo kritiko, ki slovenski - in ne samo slovenski, ampak tudi vesoljni - Rimskokatoliški cerkvi očita nedialoškost: V vsakadanjem življenju Cerkve opažamo, da nobena raven Cerkve nima dovolj domišljenih praktičnih pravil dialoga. Poseben problem za Rimskokatoliško cerkev očitno predstavlja tudi uskladitev med hierarhičnim (oziorma vertikalnim) ter demokratičnim (oziroma horizontalnim) principom življena cerkvenega občestva. Na tem mestu lahko preberemo cerkveno kritiko demokratičnega principa, ki vlada v posvetni družbi: Svetna družba ima samo horizontalni, demokratični princip, ki je izrazito količinske narave. V demokraciji velja načelo večine, kar lahko ogrozi same temelje civilizacije. Tako se dogaja, da večina v strukturah demokracije odloča na primer o splavu, evtanaziji, možnostih genskega inženiringa itd. Horizontalni princip ne zagotavlja uveljavitve moči razlogov in vrednot, temveč za zmago določene usmeritve zadostuje večina.