posameznimi odlomki) s pomočjo originalnih besedil – vsa so v angleščini ali pa prevedena v angleščino – predstavlja najvažnejše smeri v sodobnem prevodoslovju. Nasploh je velika večina knjig o prevajanju zbornikov referatov (običajno tematsko specializiranih) z raznih simpozijev, seminarjev, posvetovanj itd., med katerimi so nekateri zelo obsežni in vsebinsko izredno raznoliki (n.pr. Lewandowska-Tomaszczyk in Thelen ured. 1992). Za naše razmere bo zlasti prevajalcem-anglistom zelo koristna zbirka praktičnih člankov o (predvsem kontrastivnih) jezikovnih problemih pri prevajanju neleposlovnih besedil iz slovenščine v angleščino (Klinar ured. 1996). Med splošnimi bolj teoretičnimi novejšimi učbeniki se mi zdi primeren zlasti Bell (1991), medtem ko je Baker (1992) bolj praktične narave, poudarja pa zlasti namen in funkcijo prevoda. Nekatere druge primerne publikacije sem omenil že v zgornjem besedilu in jih tu ne bom ponavljal, pač pa naj izpostavim izredno koristno praktično primerjavo med slovničnimi strukturami in njihovimi funkcijami v angleškem in francoskem jeziku (Vinay in Darbelnet 1958, zdajØ1996Å tudi v angleškem prevodu). Jezikoslovje je pred kratkim dobilo obsežno abecedno urejeno enciklopedijo v desetih zvezkih (Asher ured. 1994), ki vsebuje zelo dobre in z bibliografijami opremljene pregledne članke o prevajanju in prevajalstvu (prim. zlasti Catford 1994, House 1994, Larson 1994, Newman 1994 in Wilss 1994). V nasprotju z avtorji, ki hitro prično priporočati vrsto specializiranih in zahtevnih virov, sam mislim, da bi vsi prevajalci bolj s pridom lahko najprej prebrali tudi katerega od številnih splošnejših uvodov/učbenikov, ki obravnavajo semantiko oz. leksikologijo, kot n.pr. Lyons (1995), Saeed (1996), Hatch in Brown (1995) in Lipka (1992). Med še splošnejšimi deli pa je nedvomno priporočljivo prebrati kakšen uvod v spoznavno jezikoslovje, ki danes predstavlja že skoraj prevladujočo paradigmo v splošnem jezikoslovju (prim. Ungerer in Schmid 1996). Upam, da bo bralcem navedena literatura v pomoč in da se bodo po branju Newmarka v slovenščini lotili tudi druge prevajalsko-prevodoslovne literature, saj princip več branja – več znanja nedvomno velja tudi na področju prevajalstva! Ljubljana, 1997 360