Ni ženskih in moških filmov, ni ženske in moške literature, so pa očitno ženske in moške revije. Enkrat konec lanskega leta nas je zasulo kot val. Men's Health, Playboy, Mars plus že prej obstajajoči Moški svet ...Najprej je ugasnil Moški svet . Playboy je zamenjal dva urednika, zdaj s tretjim in z injekcijo tujega kapitala še vedno obstaja. Po poročanju Financ (18. junij) naj bi nehal izhajati tudi Mars, zadnja številka naj bi izšla v nakladi sedem tisoč izvodov. Čeprav pomočnik direktorja družbe za program in programski razvoj Delo-revij Tine Guzej trdi, da »blagovne znamke Mars nikakor ne nameravajo ukiniti. Ne vemo pa natančno, kdaj bo izšla naslednja številka, bo to septembra ali oktobra.« Nič čudnega, da se je v javnosti izoblikovalo prepričanje, da s strani založnikov in investitorjev to niso bili preračunani projekti, ne v komercialnem smislu in ne vsebinsko. Naklade so razmeroma nizke, oglaševalci so vedno bolj zahtevni, oglašujejo pač tam, kjer pričakujejo večji učinek. Kaj je krivo za težave teh revij? Prvi, predvidljiv odgovor, ki se ponuja sam po sebi, je, da gre za premajhen trg, da je število potencialnih moških bralcev, torej mladih, premožnih urbanih moških, ki posegajo po tovrstnih revijah, pri nas seveda manjše in so zato pričakovanja naklad, ki bi presegale deset tisoč izvodov, nerealna; sploh ker so se v istem času na trgu pojavile kar tri moške revije s prilogo Dela in Slovenskih novic - Poletom vred. In sploh ker so slovenski moški pred valom »moških revij« že imeli svoje moške, tematsko specializirane revije, kot so razne poslovne, avtomobilistične, športne specializirane revije, golf, navtika ipd. Res je, da pred dobrim letom dni še nismo imeli moških revij, ki bi pokrivale nekaj malega z vsakega področja: avtomobili, šport, recepte za zdravo življenje, lifestyle, gole ženske in seks. Res pa je, da pri nas že veliko dnevnih časopisov poleg dnevno informativnih vsebin ponuja vsebine, ki jih omenjene moške revije ponujajo kot ekskluzivno blago. Torej? Zakaj bi jih kupovali? Lep papir ni dovolj. Gola telesa na lepem papirju niso dovolj. Poleg tega so revije, kot so Mars, Playboy in Men's Health, namenjene pripadnikom višjega sloja, mladim, premožnim, urbanim moškim, od katerih velika večina gotovo raje kot po slovenski različici posega po tujih tovrstnih revijah; gotovo je za snoba prestižnejše, če razpolaga z informacijami o trendih iz tujih revij, kot če jih zapoznele povzema po slovenski verziji Playboya ali Men's Healtha . In ne nazadnje, vsak samoprepričani kozmopolit je raje viden z revijo GQ kot z Marsom v roki. Po podatkih Mediane je urbanih moških v starosti od dvajset do štirideset let z višjo, visoko izobrazbo okrog trideset tisoč, s srednjo izobrazbo sedeminštirideset tisoč, tistih z najvišjo kupno močjo pa petindvajset tisoč. Iz tega lahko logično sklepamo, da pri segmentiranih revijah ne moremo pričakovati visoke naklade. Kar ne pomeni, da ne bi mogli dosegati višjih, kot to uspeva nekaterim ženskim revijam. Morda so, kot trdi Vinko Vasle, pomočnik urednice revije Jana, največji problem res vsebine teh specializiranih moških revij, ki so »večinoma puhlo hermetične ali kvazi filozofske. Poskušajo nam prinašati svet, ki ni naš. Živlejnjski stil visoke družbe, potrošništvo višjega razreda, prestižne blagovne znamke...; s tem se povprečni slovenski moški pač ne more primerjati.« Tako kot Jerry Springer pri nas ne more postati uspešnica, tako najbrž ne moremo formule, s katero so uspešno zasužnjili zahodno moško populacijo, prenesti na slovenski trg.