Potopis bolj kot vsa povedana in v učbenikih zapisana zgodovina razkriva vzroke, zaradi katerih je med drugo vojno v teh krajih prišlo do političnega in ideološkega razkola, ki svojo temačno senco vleče vse do današnjih dni. Opisoval je delavce in kmete, ki so verjeli Hitlerjevim obljubam o kruhu, videl je revščino in izkoriščanje ter zaostalost, ki je v pokrajini z napredno kmetijsko šolo ni pričakoval. Spoznaval je premožnejše, ki so bili za Rusijo; videl je graščinsko in cerkveno posest, otroke, ki so jedli poparjene tropine, sedemčlansko družino, ki je živela v vinskem hramu z micenimi okenci; starce, ki so za to, da bi preživeli, izkopavali prazgodovinske gomile in prodajali najdeno, mlade ženske, dobrotnice imenovane, ki so s prostitucijo preživljale otroke in starše, ljudi, ki so živeli od lastnih solz. In prav nič ni bil prizanesljiv do tistih, ki so ga celo gostili, na primer do trgovca in posestnika Prijatelja, pri katerem se je po zapisu Josipa Vidmarja (ta v Obrazih piše, da je bil Prijatelj bančni ravnatelj) sešel z njim in njegovima bratoma. S Slančjega Vrha je preštel petdeset cerkva, potem je nehal. Kljub temu, je zapisal, nikjer med preprostim ljudstvom ni srečal toliko brezbožnikov. Videl je Marijin ples na Žalostni Gori, kjer se je iz procesije z Marijinim kipom razvil rej s poganskimi prvinami, ovit v tančico krščanskega praznika na predvečer velikega šmarna ali velike gospojnice, kot pravijo na Koroškem. Hipoma se je sukala vsa tisočglava množica. Sukala se je okrog same sebe. Množica je pela strastno, zateglo, hrepeneče.