Da je film vedno nepredvidljiv, ne glede na to, s kolikšno količino denarja operiraš, s kako dobro ekipo delaš. Nikoli ne veš. Morda bom zdaj rekel nekaj, kar bo za tiste, ki so v filmskem svetu, zvenelo blasfemično. Ko sem začel snemati Truly, Madly, Deeply, ki je zame zelo pomemben film, posnel sem ga v 27 dneh za nič denarja, s svojimi prijatelji in tam s svojo igralko vadil vsaj tri tedne pred začetkom snemanja, vsak dan. Vsaka scena je bila natančno pripravljena. Ker prihajam iz gledališkega sveta, sem si mislil, da najboljšo stvar narediš samo takrat, kadar je igralec popolnoma pripravljen, skoncentriran. Zdaj sem spoznal, da to na filmu ni najbolj pomembno. Ko greš v montažo, med vsem posnetim materialom prepoznaš tiste trenutke, ki so resnični. In to ni nujno takrat, ko si vsako sceno zvadil desetkrat. Ne, vzameš jo zato, ker začutiš, da se je zgodil »resnični trenutek«. In to se je lahko zgodilo, še preden si na snemanju zaklical - action ali po tem, ko si že zaklical - cut . In kadar igralec misli: aha, » action « pomeni isto kot strel iz pištole na maratonu, zdaj bom začel teči in bom dal vse od sebe, se to, ta »resničnost trenutka« ne zgodi. Kadar recimo gledate atlete na stezi, uživate v njihovih napetih telesih in mišicah, a v trenutku ko pretečejo cilj, ko se njihova telesa sprostijo, nenadoma uvidite, kdo so v resnici. Podobno je z igralci.