3. Pritožnik je vložil ustavno pritožbo tako zoper meritorno odločitev sodišč o tožbenem zahtevku kot tudi zoper sklep Vrhovnega sodišča o zavrženju revizije v delu, ki se je nanašal na zavrnitev predloga za izdajo zamudne sodbe. V zvezi z meritorno odločitvijo sodišč pritožnik zatrjuje kršitve pravic iz 22., 35. in 51. člena Ustave. Sodiščem očita, da pri presoji niso obravnavala elementov, ki so potrebni za veljavno privolitev bolnika v zdravljenje. Pritožnik meni, da sodišča niso upoštevala aktualnih stališč teorije in tuje sodne prakse v zvezi s t. i. informirano privolitvijo. Pri tem navaja stališča pravne teorije in se sklicuje na tujo sodno prakso (predvsem na doktrino, sprejeto v sodbi kanadskega Vrhovnega sodišča v zadevi Reibl proti Hughes ).[1] Glede na veljavno doktrino naj bi bilo zdravljenje dopustno pod pogojem, da je za bolnika koristno in da je bolnik za zdravljenje podal kvalificirano (informirano) soglasje. Predpogoj za tako soglasje je, da je bolnik s posegom seznanjen do te mere, da so mu predstavljene posledice posega. Sam poseg mora biti bolniku predstavljen neposredno in na razumljiv način. Pritožnik je prepričan, da bi mu moral drugi toženec predstaviti možnost, da se zaradi nepomičnosti (fiksnosti) kože lahko zgodi, da rane ne bo mogoče zapreti in da bo operativno mesto ostalo odprto. Če bi ga drugi toženec s tem seznanil, bi pritožnik lahko dal privoljenje za poseg v svojo telesno integriteto. Ker pa ni bil ustrezno in popolno seznanjen s posegom, naj bi bil poseg nedopusten. Zatrjevano kršitev 22. člena Ustave pritožnik utemeljuje s trditvijo o odstopu od ustaljene sodne prakse. Pri tem se sklicuje na več sodb Vrhovnega sodišča. Nasprotuje oceni Vrhovnega sodišča, ki je štelo, da zadeve, na katere se je skliceval v reviziji, niso primerljive z obravnavano zadevo. Pritožnik meni, da je Vrhovno sodišče s samovoljno ugotovitvijo oziroma spremembo dejanskega stanja poskušalo prikrojiti dejansko stanje tako, da bi to upravičilo odstop od ustaljene sodne prakse. Zatrjevano kršitev 22. člena Ustave pritožnik utemeljuje tudi s trditvijo, da sodišča niso odgovorila na vse tožbene navedbe in da niso odločila o zahtevku za plačilo odškodnine zaradi kasnejšega škodnega ravnanja (škodnega ravnanja tožene stranke po samem posegu). Predlaga razveljavitev izpodbijanih sodb in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje.