Nekateri zaposleni v bolnišnici zatrjujejo, da je mogoče kirurga spoznati že po načinu hoje. Internist koraka po hodnikih z odmerjenimi koraki, kirurg pa stalno hiti, odriva druge pred seboj, za njim pa preplašeno letajo medicinske sestre. Tudi v menzi je mogoče kirurga hitro prepoznati. Kirurg je tisti, ki med pogovorom malomarno spusti eno roko čez naslonjalo svojega stola. Obvlada samega sebe, je brezmejno častihlepen, tudi površen do nekaterih stvari in predvsem zvezdniški. To je samo nekaj klasičnih lastnosti, ki jih pripisujejo kirurgom. Toda mogoče je v tem le nekaj resnice. Kanček posebnosti, ki obdaja kirurge, je nedvomno povezan z njihovim posebnim poklicem. »Kirurg ima državno licenco za rezanje,« se je nekdo pošalil. Resnično nihče v nobenem drugem poklicu ne posega tako neposredno v organizem drugega in s tem krši njegovo telesno integriteto. Neki zdravnik se še danes spominja svojega prvega reza v živo človeško telo: »Rezanje je pri meni spremljal nenavaden občutek, bilo je vzburjajoče kakor prva spolna izkušnja.«