»Pri obveznem cepljenju se prepletajo pravni in medicinski vidiki. Pravno gledano pomeni obvezno cepljenje poseg v kar nekaj ustavnih pravic, od pravice do telesne integritete do splošne svobode ravnanja. Res pa je, da je ta poseg potreben v javnem interesu, da se preprečuje širjenje, epidemija nalezljivih bolezni, ki so lahko zelo nevarne. Cepljena mora biti zelo velika večina, to se pravi, da mora biti poseg splošen. Zato je nemogoče to prepustiti samo tistim, ki bi radi zase in za svoje otroke zagotovili, da za temi boleznimi ne bi zboleli, ker to še vedno omogoča, da se bolezen širi med otroki tistih, ki se za cepljenje ne bi odločili. Tako da gre tu za tehtanje javnega interesa in poseg v ustavne pravice posameznika. Odločitev ustavnega sodišča se nanaša na to, da ta poseg sam po sebi ni neustaven. Varovalki morata biti dve: da je iz medicinskih razlogov mogoče odstopiti od obveznega cepljenja, in drugič, če nastane škoda, mora biti zagotovljeno, da tisti, ki je to škodo utrpel, ne čuti posledic te škode sam, ker jo je utrpel v javnem interesu. Zakon to dovolj dobro ureja. Ključno vprašanje je medicinska presoja. Nekatere države cepljenja ne predpisujejo z zakonom, kar je verjetno posledica tega, da je teh bolezni vse manj, kar je posledica splošne precepljenosti. Tudi če se za cepljenje ljudje odločajo prostovoljno, to ne pomeni nevarnosti, da bi se bolezni spet začele širiti. To je, če gre za manjši delež populacije, ki se ne odloči za cepljenje, še izvedljivo. Če pa bo tega več, se znajdemo pred enako zadrego, ali spet vpeljati cepljenje, ker je incidenca postala tolikšna, da je treba cepiti vse. Pravni in medicinski razlogi se, kot rečeno, zelo prepletajo. Pravni dopuščajo nekaj možnosti. Zakon pa je vedno mogoče znova pretehtati. Obvezno cepljenje je treba izvesti le, če je to iz medicinskih razlogov res potrebno.«