A to je bil šele prolog. »Ko so svatje od jedače in pijače postajali vse težji, je eden ali drugi začutil potrebo po olajšavi. Begali so sem in tja in iskali prijetno kolibico, a te ni bilo nikjer. Eden izmed njih je ugotovil, kje je stala, ko je telebnil v neprijetno dišečo jamo. Preklinjaje se je izkobacal iz nje, za med svate pa zaradi raznobarvnih hlač in kužnega smradu ni bil več sposoben. Stari Kucler mu je posodil svoje irhovce, da se je preoblekel. Tek pa je imel kljub temu pokvarjen. Ob zori so končno le opazili, da se na strehi šopiri stolp z rdečo zastavo. Vendar hišice niso spravili s strehe tako nežno, kot smo jo mi nanjo. Kuclerjev fant je po očetovem ukazu splezal na streho in jo surovo sunil, da se je prekucnila in raztreščila na deske in trske. To je bilo smeha na eni strani, na kuclerski pa jeze. Tudi to se ni zvedelo, ker nismo imeli nepotrebnih prič.«