Najprej naj se pohvalim, da je Oskar shodil. Ampak ah, kaj bom sebe hvalil, njega moram pohvaliti! V zadnjih tednih je nekajkrat prehodil po meter ali dva — in nato telebnil —, a premalo, preredko in preveč negotovo, da bi že slavili slovo od opičnjakov in posvetitev med homo erectuse. Kakor koli, zdaj se iz sedečega položaja dvigne ves razkoračen, sestavi noge in še kar zanesljivo prehodi tudi po nekaj metrov. Drobencljaje, z na široko iztegnjenimi rokami. In če izgubi ravnotežje — no, ko ga izgubi —, se previdno, pravzaprav že kar sistemsko sesede na ritko. In potem mi vsi v en glas: bravo, bravo … — sam pa se nagradi z aplavzom, kar je zadnje čase nasploh njegova priljubljena oblika gestikulacije.