Ce Pe je bolj zaslutil kot slišal rahel švist nad njim, v istem hipu se je refleksno prevalil vstran, kopito Kurtovega blasterja je silovito treščilo ob tla komaj nekaj centimetrov od njegove glave. Planil je pokonci, se zaletel z ramo v Kurtov trebuh, slišal je, kako je zastokal, oba sta padla, se zakotalila po tleh. Ce Pe je s pestjo sunil v Kurtov želodec, a to je bilo tako, kot da bi sunil v skedenjska vrata. Začutil je njegove gorilje šape, kako so se sklenile okrog njegovega vratu, sapa mu je sikajoč uhajala iz pljuč, začutil je, da ga bo vsak čas zmanjkalo. Skrčil je koleno, silovito sunil navzgor in tisti gorilji šapi sta ga v hipu nehali daviti. V šibki svetlobi je videl Kurta, ki je sedel na tleh in se držal za dimlje. A zdaj je že vstajal, posegel je za pas po svoj revolver. Ce Pe je obupano tipal po tleh za blasterjem, a tega ni bilo nikjer, zato je zbežal proti glavni stavbi. Slišal je Kurta takoj za seboj. Spotaknil se je ob nekaj, telebnil po tleh, obležal na trebuhu in zamižal v pričakovanju Kurtovega strela, ki se mu bo zaril med pleča čakal je sekundo, dve, tri, pet …