Slovenski cerkveni dostojanstveniki so potrebovali samo nekaj svojega cerkvenega družbenega premoženja nazaj, pa so podpisali denacionalizacijski konkordat. Nekaj gozdov in gradov. Za verouk v šoli pa bi dovolili malone vsako socialno lopovščino v deželi. Samo da bi jo dopustili še kateremu rednih obiskovalcev cerkvenih obredov, ki bi pomagal kakšnemu njenemu skladu, preden bi si tudi sam napolnil žepe. Zato pridige zoper privatizacijski pohlep ne boste slišali pri maši, čeravno je kot bolezen paraliziral vso deželo in jo spremenil v karitativno pokopališče kakor kakšen pošasten revanšizem zoper katare. Veliki moralni imperativ slovenske cerkve, ki si ga je prislužila v eksilu socialistične diktature, je bil očitno navidezen. Cerkev se s svojimi najvišjimi predstavniki in glasniki po paradoksalnem in nepričakovanem 'demokratičnem' razsulu socialnih, moralnih in eksistencialnih vrednot ni znašla na pozicijah modernega katolikona, ki bi bil zdravilo in tolažilo za tegobe sodobnega časa, niti ni z moderno razlago svojega katekizma našla odgovorov za odgovornost, ki jo je nepripravljeno doletela. Slovenci v novi državi od cerkve nismo pričakovali poduka o verskih dogmah, pač pa družbeno jasno moralno sidrišče in izhodišče ob nenadnem razsulu delovnega in mentalnega lagerja, ki so si ga prenekateri ideološki odvisniki do konca razlagali kot utopijo enakopravnosti. Nismo ga dobili. Kot vedno se je tudi pri nas cerkev vezala na zmagujočo oblast. Dogmatsko pa je rekatolizacijsko telebnila v devetnajsto stoletje. Za reveže bo zdaj nemara natisnila dva milijona odpustkov, ki jih bo prodajala s popustom, da bo lažje vodila fiskalno politiko za socialno ogrožene farane...