V neki stari knjigi sem zasledil življenjsko pravilo, ki pravi, da je poklicni pisatelj amater, ki vztraja, in da je najtežje pri pisanju čakanje, da se zgodba izpiše sama, medtem ko sediš pred računalnikom in pri tem čim manj misliš. Pa začnem tuhtati in obračati neko misel, ko začnejo tipke udarjati vedno počasneje. Mi bo uspelo? Naj pišem, da je udoben, prostoren, varčen, da ima odličen navor, majhno porabo, da je nadpovprečen, da je lepe kovinske barve, da njegova modro osvetljena armatura lepo žari v noči, da ima nadpovprečno velik prtljažnik, dober avdiosistem s CD-predvajalnikom, dvodelno klimatsko napravo, da je njegovo oblazinjenje iz alkantare po več kot 66.000 kilometrih še vedno skoraj kot novo, da tempomat, ki deluje odlično, pride prav na zdolgočasenih avtocestah? Res je, da sva prekrižarila Slovenijo po dolgem in počez, od morja do hribovitega sveta na severu naše deželice. V različnih časovnih obdobjih in različnih vremenskih pogojih, včasih sama, včasih s sovoznikom, sovoznico ali številnimi sopotniki. Ali se poznava? Poznam te iz vozniškega sedeža kot vsak povprečen voznik, ki ve, da se hladnega motorja nikoli ne priganja v visoke vrtljaje, da je zelo priporočljivo pred vožnjo vsake toliko preveriti raven olja v motorju, raven tekočine za čiščenje vetrobranskega stekla in tlak v gumah. In če skrbim za vse naštete stvari in nisem objesten na cesti, me varno pripelje na želeni cilj. Pa vendarle vem, da ga ne poznam v bit. Ne vem, kako po tehnični plati delujejo pogonski mehanizem, sklopka, motor in vzmetenje. Naj mi bralci tega ne zamerijo, saj sem navsezadnje hodil na fotografsko šolo in so me vedno bolj zanimali lepi motivi in umetnost kot pa tehnika. Toda kjerkoli sva bila, nikoli me nisi pustil na cedilu. Zaveznika. Zmeraj!