Ljubljana - Maccabi je doživel prvi evropski poraz v letošnji sezoni. Fenomenalna Vladimer Boisa, ki je dosegel 28 točk, 22 v drugem polčasu, in Marino Baždarić (22 točk) sta bila nerešljiva uganka za Izraelce. Andres Rodriguez v začetni postavi in Marino Baždarić "na polno" pri ogrevanju (oba sta bila zaradi zdravstvenih težav močno vprašljiva) sta bila dobro znamenje za ljubljanske košarkarje, pogled na drugo stran tivolskega parketa ali v statistiko izraelskega moštva pa je bil manj obetaven. A različne zasedbe Uniona Olimpije v preteklih letih so znale razliko v kakovosti nadomestiti z borbenostjo in visoko motiviranostjo, podobno kot to počne tudi letošnja pod vodstvom malega genialca, Saša Filipovskega. Že v prvem polčasu so zmaji nakazali, da bodo Maccabiju pokvarili briljantno statistiko po prvih petih krogih, saj so s trdo in agresivno obrambo pritisnili od prve minute dalje. Ker je Maccabi do izteka 5. minute zadel vse mete na koš in povedel z 8:13, je bilo videti, da je trud zaman, a hitro se je obrnilo. Union Olimpija je izenačila na 17:17 in vse do zaključka polčasa kljub katastrofalnemu izvajanju prostih metov (1:8) držala ravnotežje. Maccabi je v prvih 20 minutah dosegel le 34 točk. Drugi del zgodbe ni bistveno spremenil poteka. Ob fenomenalnem občinstvu so zeleno-beli dobesedno leteli po parketu, ki ga dobro poznajo. Veliko bolj kot tistega, ki jim ga postavijo dan pred tekmo v sosednji veliki dvorani in pod katerim se skriva led, na katerem lahko spodrsne komurkoli. Odločitev, da se zaigra v mali dvorani in ne v veliki, zaradi česar bi se moralo nato pohiteti s pripravo za operno predstavo Carmina Burana, kar je bilo povsem izpeljivo in bi se lahko naredilo brez večjih težav, se je izkazala za pravilno. Izraelci bi bili v veliki dvorani v veliko bolj izenačenem položaju, ne nazadnje pa je obolelima Boisi in Bocevskemu, ki so mu na dan tekme iz hematoma punktirali deciliter krvi, da je sploh lahko zaigral, ustrezal dom (beri: mali Tivoli). Tudi hrbtu Marina Baždarića je bolj ustrezala toplota malega kot pa prepih ledenega Tivolija in enako velja za prepono Andresa Rodrigueza. Še bolj od zdravniške terapije je vsem poškodovanim in bolnim ustrezala "terapija" glasnega Tivolija, v katerem se 140 navijačev Maccabija sploh ni slišalo. Dobro je rekel eden od obiskovalcev: "Odločilo je to, da so naši zaigrali brez pritiska, a z velikim motivom." V 24. minuti so gostje po trojki Šarunasa Jasikevičiusa nevarno pobegnili (47:38), a borbeni gostitelji jih niso izpustili izpred oči. Počasi in vztrajno so jih lovili, da bi po petih zaporednih točkah fanatičnega kapetana Vladimerja Boise prišli na samo pol koša zaostanka pred zadnjo četrtino, po trojki Marina, "skuliranega" Baždarića, v prvem napadu četrtega dela pa so povedli s 64:62. A najboljše je šele sledilo. Boisa je zadel še eno trojko za 67:62, tako da je moral izraelski trener Pinhi Gershon že po dveh minutah zaprositi za minuto odmora. A Ljubljančanov ni mogel več zaustaviti. Boisa, Baždarić, Ožbolt in Drobnjak so na krilih polne dvorane Tivoli že pred zaključkom dotolkli veliki Maccabi. Štiri minute pred zaključkom so povedli z 80:72 in rutinirano zadržali razliko, tako da so lahko gledalci že veliko pred zaključnim zvokom sirene slavili veličastno zmago. Maccabi je zaostal več kot 20 točk za svojim povprečjem doseženih točk v evroligi. Besede ljubljanskega stratega Filipovskega po koncu tekme povedo veliko: "Ob vseh težavah, ki smo jih imeli ta teden, je premagati Maccabi velika senzacija!" Nato so imeli večje težave igralci Maccabija, ki so se marsičesa, kar se jim je zgodilo, zavedli šele v slačilnici, kjer je vladala smrtna tišina. Le Šarunas Jasikevičius je bil v družbi starih znancev spet kar nasmejan, po tekmi pa se je prisrčno pozdravil tudi s podpredsednikom zmajev Jožetom Mermalom in se svojemu bivšemu šefu za izrečene komplimente zahvalil, a dodal: "Čestitke gor ali dol, ko pridem v Ljubljano kot nasprotnik, ponavadi izgubim. Olimpija je res delovala odlično in čestitam tudi jaz vam." Ob tem ga je v angleščini (študiral je v ZDA) vprašal, kako gre kaj njegovemu podjetju, nato pa se je z bivšim soigralcem Slavkom Kotnikom pogovarjal še v tekoči španščini, ki ji je dodal nekaj srbo-hrvaško-slovenskih kletvic, ki se jih je naučil v Ljubljani. Tokrat jih je lahko obnovil...