Še isti dan je Žabko zbral pisano druščino. Vsakdo, ki si je vsaj malo želel na olimpijado, je bil dobrodošel. Zbrali so se na velikem pokošenem travniku. Vsak je moral s seboj prinesti drsalke, hokejsko palico in čelado. Žabko je bil odličen drsalec in prepričan je bil, da bo prav hitro pripravil dobro ekipo za tekmovanje v hokeju na travi. Toda joj prejoj! Ko se je z drsalkami zapodil na travnik, so se mu takoj vdrle v tla. Kraki so se mu zapletli in prek palice je padel kot najbolj nerodna žaba. Vsi so se mu smejali, kar ga je le še bolj razjezilo. Še enkrat se je poskusil zadrsati, toda spet je padel po tleh in se z glavo zaril v travo. Še sreča, da je nosil čelado! Tokrat je bil tako razočaran, da se sploh ni hotel pobrati. Čisto pri miru je obležal na tleh. Še prijatelji so se počasi nehali krohotati. Zaskrbelo jih je, ali je Žabko sploh še živ. Klicali so ga in ščipali za krake, Žabko pa je le otožno stokal in zavijal z očmi. »Nikoli nam ne bo uspelo,« je bilo vse, kar je uspel reči. Potem je obmolknil in niti premaknil se ni več. Kot prazna vreča je ves dan ležal sredi travnika in od sebe molel vse štiri krake ter dolg jezik. Še muhe, ki se mu je usedla prav na nos, se mu ni ljubilo pojesti. Tudi naslednje dni ni bilo z njim nič bolje. Pogledat ga je prišel zdravnik. Izmeril mu je temperaturo, pogledal v grlo, poslušal srčni utrip, toda odkril ni nič neobičajnega. Zmajal je z glavo in mu v usta potisnil žličko sirupa z vitamini. Žabko pa se še vedno ni premaknil. Samo ležal je in sem ter tja pomežiknil z otožnimi očmi.