identiteto. Oblasti bi jo lahko kaznovale, vendar je iz spoštovanja do njenega očeta, bratov in sina, ki so bili vsi olimpijski zmagovalci, niso. So pa zaradi nje uvedli pravilo, po katerem so morali biti ob prijavi za igre vsi trenerji in športniki goli, da so se lahko sodniki na lastne oči prepričali o njihovem spolu. Čeprav žensk tudi tako niso mogli povsem izriniti iz iger. Neposredno v njih resnično niso smele sodelovati, lahko pa so se vanje vključile posredno. Če so bile lastnice konjev in vozov, jim noben zakon ni mogel preprečiti, da ne bi v tekmovanjih z vozovi mogle biti del svojega moštva. Prva in najbolj znana ženska, ki je izkoristila to »luknjo v zakonu«, je bila bogata Kyniska iz Šparte. Da bi dokazal, da je zmaga v tekmovanjih s konji povezana z denarjem in ne s športnimi spretnostmi, jo je brat nagovoril, naj sodeluje. Kyniska je resnično zmagala, vendar bratove teorije vendarle ni povsem potrdila, saj je bila, kot večina Špartank, vneta športnica in si je od nekdaj želela zmagati na olimpijskih igrah. Zanjo pač ni bilo dovolj, da bi sodelovala v športnih igrah, ki so jih, prav tako v Olimpiji, organizirali za ženske. Tudi te igre, posvečene boginji Heri, so se tako kot moške odvijale vsaka štiri leta, od moških pa so se razlikovale po tem, da so ženske tekmovale le v eni disciplini, v teku, s katerim so se v preteklosti začele tudi moške igre.