Da ne boste mislili, da se Primož le sonči v slavi, vam razkrijemo, kaj vse je počel v ponedeljek. S tekmovanja v Willingenu se je vrnil ob štirih zjutraj. Zadremal je le dve uri in že odhitel v tretji letnik srednje ekonomske šole v Kranju, kjer je po urniku sedel v šolskih klopeh, kljub napornemu tekmovalnemu vikendu opravil obveznosti iz zgodovine za eno konferenco, bil na razglasitvi Dnevnikovega športnika leta, imel doma pomemben poslovni sestanek in šele, ko je že padal mrak, ga je mama po 14-dnevni odsotnosti lahko "pocrkljala" z njegovo najljubšo jedjo - govejo juho. "Najbolje se počutim med sošolci, ker se ne pogovarjamo nič o skokih, ampak o najstniških zadevah. Komaj čakam, da spomladi naredim še vozniški izpit, da se bova z bratom Urošem lahko z avtomobilom vozila v šolo v Kranj, da tega ne bo treba početi staršem, ali se prevažati z avtobusom," je pojasnjeval Primož, ki ga tokrat na tekmovanj v Willingenu niso spremljale vohunske knjige. V torbi je bil kar učbenik zgodovine, da se je vsako prosto minuto učil tisto, kar zahtevajo šolski programi.