Koncert je tehnično izjemno zahteven in postavlja solistu celo vrsto pasti, zlasti v hitrih dvojemkah, ki morajo biti zaigrane kristalno čisto. Sarah Chang ima briljantno tehniko, zlasti fascinira z detaché tehniko loka in njegovo maksimalno izrabo (to, da si je spričo intenzivne igre morala čistiti utrgane žime, ni nevsakdanje), igra refleksno, polno dinamičnih impulzov. Kako dobra je, smo slišali v tretjem stavku, ko je tempo v orkestrski spremljavi že popuščal, ona pa je vedno bolj lezla k dirigentu, mu celo z nogo udarjala takt in ga opozarjala, da si želi bolj dinamičnega finala, kar ji je na koncu uspelo. Da pa ni le tehnično briljantna, ampak notranje občutljiva glasbenica, je pokazala v spevnem drugem stavku, z rafiniranimi crescendi. Sarah Chang samo sebe sliši, čuti glasbo in solistični dialog z orkestrom (tudi h koncertnemu mojstru Miranu Kolblu se je večkrat nagnila, da bi ga stimulirala). Želimo si, da bi jo spet slišali, kajti Slovenska filharmonija po Anne-Sophie Mutter (v Franciji) boljše violinistke še ni spremljala.