(spet tisti hudomušni smeh). No, sedaj že bolje razumem šalo, ki kroži v orkestrskih krogih, namreč tole: Orkestraš se pripelje do prehoda za pešce, ki ga pravkar prečkata dirigent in koncertni mojster. Koga bo najprej povozil? Jasno: dirigenta. In zakaj? Najprej delo, nato zabava... In ko smo že pri zabavi: če opazuješ Sašo pri 'delu' dobiš, občutek, da ga muziciranje zabava. Da v njem resnično uživa. "Vsak posel moraš imeti rad. Ne maram sicer pretiravanj v smislu 'zastrupljen z glasbo', je pa res, da moraš imeti rad to, kar počneš. Če ne - pusti in počni kaj drugega, ali - ne počni ničesar. Kar se mene tiče - jaz se enostavno moram ukvarjati z glasbo, takšno ali drugačno. To, da pri tem uživam, da se to vidi, to je pač... To poskušam dopovedati tudi kolegom. Ni pomembno, ali si tehnično briljanten, virtuoz... A li vadiš sedemnajst ali petindvajset ur na dan... Pomemben je artizem . Glasbenik mora, poleg tega, da dobro zveni, tudi lepo 'izgledati.' In to je, kadar v igranju uživa. In čim bolj si pri tem iskren, bolj te publika začuti. Gre za neko energijo, nek; f l uid... Če orkester igra brez volje, brez energije, tudi najbolj laična publika to začuti. In tak koncert je zame neuspešen, četudi je bilo vse korektno odigrano. Če ni žara... Ogenj v srcu, led v glavi. To je tista najbolj čudna, najtežja, a edina prava k o mbinacija. To so stvari, ki jih ne moreš vaditi, ampak gre enostavno za neke vrste sprostitev, da si 'noter' v glasbi. Kajti note, note še niso muzika. So le zapis, kot neko besedilo, nato pa pride interpretacija, ki bo, glede na to, kdo ga pač prebira, z v enelo povsem drugače. Enako je z glasbo. Vanjo je treba dati sebe. In prav to, to dajanje, razgaljanje je zame najpomembnejše. Seveda pa se ne smeš 'spustiti z vajeti' in kar podivjati. Treba je poslušati, slediti roki, ideji dirigenta, slišati kolege..."