Biografija narodov Vse globoke spremembe zavesti so po svoji naravi za seboj potegnile značilne amnezije. V specifičnih zgodovinskih okoliščinah so se prav iz teh pozab porodile pripovedi. Zavesti otroštva se po izkušnji s puberteto povezanih fizioloških in čustvenih sprememb ni več mogoče »spomniti«. Koliko dni je minilo med detinstvom in prvimi koraki odrasle dobe! Mar ni nenavadno, da šele s pomočjo nekoga drugega v golem otročku na porumeneli fotografiji, ki se veselo plazi po preprogi ali odeji, prepoznam samega sebe? Fotografija, nežno dete dobe tehnične reprodukcije, je le najbolj odločilen del velikanske moderne akumulacije dokumentarnih dokazov (rojstni listi, dnevniki, spričevala, pisma, medicinski kartoni itn.), ki simultano beležijo določeno očitno kontinuiteto ter poudarjajo njeno izgubo s področja spomina. Iz te odtujitve vzikne koncept osebe, identitete (res je, ti in ta goli otročič sta ista, identična), ki se ga ni moč »spominjati«, tako da je o njem treba pripovedovati. V odgovor na biološke dokaze, da se v sedmih letih obnovijo prav vse celice v človeškem telesu, avtobiografske in biografske pripovedi leto za leto preplavljajo trge tiskarskega kapitalizma. Podobno kot romani in časopisi, ki smo jih obravnavali v 2. poglavju, so tudi te pripovedi postavljene v homogen, prazen čas. Njihov okvir je zato zgodovinski, njihova postavitev sociološka. Mnogi pisci avtobiografij prav iz tega razloga pričenjajo z okoliščinami, v katerih so živeli starši in stari starši, saj jih sami poznajo le prek posrednih, tekstualnih dokazov. Iz istega razloga se pisci biografij trudijo, da bi zabeležili koledarska datuma (v smislu A. D.) dveh biografskih dogodkov, ki se ju noben od njihovih subjektov ne more spomniti – datum rojstva in datum smrti. Na modernost te vrste pripovedi nas malokaj spominja ostreje kot začetek Evangelija po Mateju. Zakaj evangelist nam podaja varčen seznam tridesetih moških, ki zaporedoma spočenjajo drug drugega – od očaka Abrahama do Jezusa Kristusa. (Omenja se ena sama ženska, pa še ta ne