razvalin; (2) razkošno ilustrirane knjige za javno potrošnjo s celostranskimi ilustracijami primerov vseh velikih najdišč, ki so jih znotraj kolonije rekonstruirali (toliko bolje, če je bilo mogoče, tako kot v nizozemskih kolonijah, hinduistična in budistična svetišča postaviti nasproti obnovljenim muslimanskim mošejam).34 Tiskarski kapitalizem je državnim podložnikom, čeravno za visoko ceno, omogočil dostop do nekakšnega slikovnega popisa državnega patrimonija. (3) Pravkar orisani profanacijski procesi so omogočili splošno logotipizacijo. Dober primer pojava na tej stopnji so poštne znamke s svojimi značilnimi serijami: tropskimi pticami, sadeži, favno in, zakaj pa ne, spomeniki. Vendar razglednice in šolski učbeniki sledijo isti logiki. Od tod pa do tržnih znamk je le še korak: Hotel Pagan, Borobudur Fried Chicken itn. Če je bila tovrstna arheologija, ki je dozorela v dobi tehnične reprodukcije, globoko politična, je bila politična do te mere, da se tega ni zavedal nihče, niti uslužbenci kolonialne države (med njimi je delež domačinov do tridesetih let 20. stoletja v večini Jugovzhodne Azije narasel na 90 %). Vse skupaj je postalo običajno in vsakdanje. Prav neskončna vsakdanjost možnosti reproduciranja njenih regalij je razkrivala resnično moč države. Nemara ni presenetljivo, da so po neodvisnosti tiste države, ki so izkazovale očitno kontinuiteto s svojimi kolonialnimi predhodnicami, podedovale tudi to obliko politične muzealizacije. Tako je na primer 9. novembra 1968 v sklopu praznovanja ob petnajsti obletnici kamboške neodvisnosti Norodom Sihanuk na državnem športnem stadionu v Phnom Penhu dal postaviti velikansko maketo velikega