Zemljevid Medtem pa si je bilo mogoče Kairo in Meko pričeti predstavljati na nenavadno nov način, nič več kot le mesti v muslimanski sveti geografiji, ampak tudi kot mesti na papirnatih polah; s točkami, ki so med drugim predstavljale Pariz, Moskvo, Manilo in Caracas, ploskovnega razmerja med temi brezbrižno profanimi in svetimi kraji pa ni določalo nič več od matematično izračunane zračne črte. Mercatorjev zemljevid, ki so ga s seboj prinesli everopski kolonizatorji, je s pomočjo tiska začel preoblikovati zamišljenost jugovzhodnih Azijcev. V sijajni nedavni disertaciji je tajski zgodovinar Thongchai Winichakul raziskal zapletene procese, s katerimi je med letoma 1850 in 1910 nastal »Siam« z očrtanimi mejami.12 Njegova pripoved je zanimiva prav zato, ker Siam ni bil nikdar koloniziran, čeprav so bile njegove meje nazadnje določene kolonialno. V tajskem primeru lahko potemtakem nenavadno jasno vidimo nastanek novih državnih nazorov v okviru »tradicionalne« strukture politične oblasti. Dokler ni leta 1851 prestola zasedel inteligentni Rama IV. (Mongkut iz Kralj in jaz*), sta v Siamu obstajali le dve vrsti zemljevidov, obe risani ročno – obdobje tehnične reprodukcije se tam še ni pričelo. Eden od njiju je bil nekaj, čemur bi lahko rekli »kozmografija«: formalna, simbolična reprezentacija vseh treh svetov tradicionalne budistične kozmologije. Kozmografija ni bila organizirana horizontalno kakor naši zemljevidi, pač pa je šlo za niz nadzemeljskih nebes in podzemeljskih peklov, med katerimi se je na eni sami horizontalni osi stiskal vidni svet. Kozmografija je bila neuporabna za vsakršno