Posel je vojna. In obratno. Ti to veš, ker zate, seveda, je napisan in tebi posvečen novi Blatnikov roman, tudi on to ve, o vojni in poslu, Borut, njegov junak, mišljeno spet dobesedno, (pre)cenjen oglaševalec, ki se že pred začetkom odloči, da se ne gre več, obvesti ženo, da ga ne bo več domov in je potem ona seveda zelo besna in maščevalna, ker ne razume, kaj se mora spremeniti, da bi odnos ostal odnos, čeprav drugačen. Poglavja na preskok pripadajo njemu in njej, se verižijo, to pa tako, da zadnji stavek prejšnjega poglavja uvede naslednjega, zaradi občutka, da je vse z vsem povezano. Hkrati pa so poglavja, naslovljena po plesih, in potem vidimo, da je to tisti posebni Borutov glasbeni miks, zdaj v verbalni obliki, kot zgodba, ki ga napoveduje, v času tehnične reprodukcije in izginjanja vizije je kompiliranje zadnji zapik kreativnosti, in tudi roman ima uvodni del, v katerem se avtor zahvaljuje za spodbude in potem nekaj uporabljenega iz literarne tradicije tudi prepoznamo. Zgodba, ki jo pripoveduje in katere prvo in zadnje poglavje je identično, kar seveda sugerira njeno krožno, zaprto strukturo, ali pa predpostavlja v hermenevtični krog zaciklanega bralca, ki ga zadnje poglavje požene na začetek, je zgodba o moškem nad prepadom, kot se imenuje žanr, ki bi ga sicer manj poučeni bralci imenovali proza o krizi srednjih let in novih začetkih. Zgodba na koncu iz tretje preide v prvo osebo in takrat umanjka tudi tista vmesna refleksija, ki je sicer natisnjena v kurzivu in deluje kot komentar, kot ostanek notranjega monologa, da bi bolj razumeli ljudi prihodnosti, s tem pa deluje tudi nekoliko brezstrastno in nacefrano.