Tisto, kar je Bergmanove poznavalce morda zmedlo ob Kačjem jajcu so nemara že prvi, dolgi uvodni kadri. Če se je v svojih filmih Bergman ukvarjal z eno, dvema, največ tremi osebami, njihovo psihologijo in odnosi, imamo v Kačjem jajcu opravka z dolgimi kadri valujoče množice, ki se nekam premika (smeri premikanja ni mogoče ugotoviti!). Upočasnjeno gibanje (slowmotion) množice traja dolgo, kar je dokaj nenavadno za Bergmanov filmski postopek, tako da je nelagodje, ki ga čuti gledalec, prignano do neznosnosti. Simbolno raven tistega, kar nam kaže režiser, doživljamo kot moro. Najbrž, med drugim, tiči tu odgovor na zamere, ki so jih izrekali na račun Bergmanove Laterne magice in njegove zanesenosti z nacionalsocializmom. Sredi dvajsetih let "množica", ki sta jo spravljala v gibanje bodisi oktobrska revolucija ali nastopajoči nacionalsocializem, še ni vedela, kam jo usmerjajo in kakšen bo konec te poti. Proces se je šele začenjal. Naj v zvezi s tem opozorim na razmišljanje Walterja Benjamina v Esejih (prevod Walter Benjamin, Eseji, Nolit, Beograd 1974), konkretno v eseju Umetniško delo v stoletju svoje tehnične reprodukcije. Benjamin pravi: "Posebej pomembna je tehnična podrobnost, katere propagandni pomen je težko oceniti. Množični reprodukciji gre naproti zlasti reprodukcija množic. V velikih slovesnih sprevodih, orjaških zborovanjih, množičnih športnih prireditvah in v vojni, kar vse danes kaže snemalna aparatura, množica opazuje samo sebe. Ta pojav, katerega daljnosežnosti ni treba posebej poudarjati, je najtesneje povezan z razvojem tehnike reprodukcije oziroma snemanja. Množična gibanja se sploh jasneje kažejo napravi kot pogledu. Kadre s stotinami tisočev ljudi je moč najbolje ujeti iz ptičje perspektive. Četudi je ta perspektiva človeškemu očesu ravno tako dostopna kot aparaturi, pa na sliki, ki jo sprejema oko, ni mogoče povečanje, kakršnemu je podvržen posnetek. To pomeni, da množična gibanja, tako tudi vojna, pomenijo za aparaturo zlasti primerno obliko človeškega vedenja." Benjamin in Bergman ponujata vsaj dve stvari v premislek. Prvič: "množica lahko spričo možnosti reprodukcije opazuje samo sebe". Drugič: "množična gibanja predstavljajo za aparaturo zlasti primerno obliko vedenja." Nemška meščanska družba, ki jo v filmu pooseblja policijski inšpektor Bauer (igra ga Gert Froebe), se v bistvu pretvarja, da gre pri nacionalsocializmu le za nekakšno ne preveč uspelo "socialno gibanje", kakršnih v Nemčiji sredi dvajsetih let ni manjkalo. Čas weimarske republike, splošna zmeda, potlačenost spričo vojnega poloma Nemčije, frustrirani vojni veterani, neznosna inflacija - vse to je okvir, v katerem lahko opazujemo Bergmanova junaka, Abela Rosenberga (David Carradine) in Manuelo Rosenberg (Liv Ullman), in druge, čeprav je Bergmanov Abel Američan, kar nemara paradoksalnost situacije samo stopnjuje. Že omenjeni policijski inšpektor Bauer v filmu izreče vsaj dva antološka stavka, ki sta do te mere tendenciozna, da zadeva učinkuje kot groteska. To seveda podpira tezo, da je tisto, kar je ostalo od nemške meščanske družbe, globoko podcenjevalo nacionalsocializem. Inšpektorju Bauerju se ne zdi verjetno, da bi bil nacionalsocializem resnejša grožnja za prihodnost nemške družbe, "bolj ga skrbi, ker vlaki na nemških železnicah ne vozijo točno". Zanimiv je tudi prizor ob koncu filma, ko z olajšanjem komentira neuspeli Hitlerjev prevrat v Münchnu: "Gospod Hitler in njegova drhal so podcenjevali moč nemške demokracije!" Ne moremo trditi, da je bistvo tistega, na kar nas hoče opozoriti Bergman, vsebovano zgolj v opažanjih policijskega inšpektorja Bauerja. Tako kot večina Bergmanovih filmov je tudi Kačje jajce večplastna pripoved in psihološka študija, ki poleg zgodbe same, zajema temeljno idejo, ob kateri se splete vrsta asociacij. Sem spada samomor ali morda umor Abelovega brata Maksa, ki ga v poplavi podobnih "primerov" raziskuje policijski inšpektor Bauer. Kljub temu pa nekako ne moremo mimo Adornovega opozorila ob koncu Freudian Theory and the Pattern of Fascist Propaganda (prevod Freudovska teorija in struktura fašistične propagande, DZS, Ljubljana, 1981): "Četudi se je Freud omejil na področje individualne psihologije in se je modro vzdržal uvajanja socioloških dejavnikov od zunaj, je vendarle prišel do odločilne točke, kjer psihologija odpove in prav v tem je je bržčas največja zasluga njegove knjige. Teorija o psihološkem "osiromašenju" subjekta, ki se je "predal objektu" in objekt postavil na mesto svoje najpomembnejše vsebine, nadjaza, malone jasnovidno predvideva postpsihološke, deindividualizirane socialne atome fašistične množice. V teh družbenih atomih so se psihološke dinamike tvorbe množic presegle in so prenehale biti resničnost. Tako pri vodjih kot pri identifikacijskih aktih množice, njenemu dozdevnemu besnenju in njenemu fanatizmu gre za enako nepristnost. Tako kot ljudje nekje globoko v sebi ne verjamejo zares, da so Judje hudič, tudi ne verujejo popolnoma v vodjo. Z njim se ne identificirajo, ampak to identifikacijo le igrajo, uprizarjajo svoje navdušenje in se tako udeležujejo predstave svojega vodje."